» » Smrt psa – kako preboleti izgubo psa?

Smrt psa – kako preboleti izgubo psa?

Objavljeno v Ostalo | 0

Smrt psa ali katerekoli živali, s katero si delimo naš vsakdan, naše življenje, boli. Vsi, ki imamo doma kosmatince, to na žalost vemo iz prve roke, saj smo izgube živali prav gotovo že večkrat doživeli in jih še nekajkrat bomo. Naj se sliši še tako klišejsko, smrt je pravzaprav edini neizogibni del življenja.

Včasih pa še bolj kot sama smrt psa boli nerazumevanje okolice in očitajoči pogledi, ki nam dajo vedeti, da enostavno ne morejo razumeti, zakaj smo v tistem trenutku tako sesuti, ker je to bil samo pes. Samo mačka. Samo zajec, hrček ali papiga. »Samo«.

Za nekoga samo, za nas pa ves svet. In to nerazumevanje okolice – podpora bližnjih in prijateljev, ki je medtem ko žalujemo ključnega pomena, včasih našo žalost in trpljenje samo še bolj poglobi ali pa še huje: potlači.

61-letna ženska je bila sprejeta na urgenco zaradi simptomov, ki so bili podobni srčnemu infarktu. Končna diagnoza? Sindrom »strtega srca« zaradi nedavne smrti psa. Smešno? Realno. Zgodba, ki je svet zaokrožila oktobra 2017, njen primer pa so obravnavale tudi ugledne tuje strokovne revije.

Zakaj nas smrt psa in drugih repatih, kosmatih in pernatih prijateljev… tako zelo boli ?

Nedavno sem zasledila prispevek dr. Guya Wincha, ameriškega psihologa oz. dr. klinične psihologije, ki pravi, da moramo smrt živali in žalovanje, ki je s tem povezano, jemati s polno mero resnosti.

Kot pravi dr. Winch, popolnoma drži, da smrt psa lahko enako boli kot smrt družinskega člana, saj naše živali pogosto obravnavamo kot člane družine. Naše živali so z nami (in mi z njimi) praktično vsak dan, zato je popolnoma normalno, da nas njihova izguba lahko prizadene veliko bolj kot recimo smrt sorodnika ali prijatelja, ki ga vidimo nekajkrat letno. Govorim zelo na splošno, jasno, saj so odnosi kompleksna zadeva.

Poleg tega so živali neke vrste naši terapevti, tudi če niso posebej šolane za to. Vse živali nam namreč do neke mere nudijo prijateljstvo in oporo, zmanjšujejo občutek osamljenosti, depresije in celo pomagajo v trenutkih tesnobe. Ko žival izgubimo, izgubimo tudi to podporo, ki nam jo je nudila.

Potem je tukaj še vsakodnevna skrb za naše živali, zaradi katere se tudi mi počutimo bolje. Skrb za drugega, pa naj bo to človek ali žival, piše dr. Winch, pomaga pri našem boljšem počutju in samospoštovanju ter nam nekako osmišlja obstoj ter mu daje nek višji pomen.

Ker se naše aktivnosti vrtijo okoli naših živali, smrt ljubljenčka pomeni tudi grozno spremembo v naši dnevni rutini. Če smo se prej zbudili zgodaj, ker je mačka želela svoj zajtrk točno ob uri, če smo prej večkrat na dan sprehajali psa ali imeli z njim kakšne druge aktivnosti, tega zdaj ni več. Posledično izgubimo ustaljeno rutino, okoli katere smo zgradili življenje in nam kroji naš vsakdan. Smrt psa tako ne prinese samo čustvene bolečine, temveč tudi hudo praznino, zaradi katere se počutimo popolnoma izgubljeni, zlasti v tistih delih dneva, ki smo jih sicer posvetili naši živalci.

In nenazadnje, smrt psa in drugih živali povzroči tudi izgubo določenega aspekta naše identitete. S sprehajanjem psa po naši soseščini stekom veliko novih stikov, naše živali imajo svoje profile na družbenih omrežjih, in kot pravi dr. Winch, na nek način postanejo del naše osebnosti (self-definition), zato lahko njihova izguba tudi korenito zamaje temelje našega bistva.

Kako preboleti smrt psa?

Smrt psa ne sproži samo »strtega srca«, temveč tudi vse klasične odzive žalovanja, zaradi česar moramo smrt hišnih ljubljenčkov začeti jemati s polno mero resnosti (jaz temu dodajam še s spoštovanjem do žalujočega, ne glede na vaše stališče!) tako na nivoju družbe kot posameznika.

Za strokovno mnenje o žalovanju in spopadanju z izgubo sem se obrnila na Matica Munca, psihologa iz društva Brez limita.
Matic pravi, da vsaka izguba sproži izjemno zapleten proces žalovanja, ki vključuje mešanico različnih čustev: »Ko napišem vsaka izguba, je tako tudi mišljeno. Ne gre zgolj za izgubo človeka, temveč tudi kakšne osebne lastnosti ali telesne značilnosti, prav tako drugega živega bitja, domače živali.«

Žalovanje

Zato si dovolite biti jezni, žalostni in dovolite si jokati. Dovolite si izraziti svoje občutke in ne imejte slabe vesti zaradi tega! Predvsem pa se svojih občutkov ne sramujte  – videli smo, da je žalovanje za psom popolnoma normalna reakcija na izgubo bližnjega. Enotnega pravila, koliko časa bo žalovanje trajalo, ni.

Tudi »faze žalovanja« ni nujno da nastopijo v šolskem vrstnem redu. Kot pojasni Matic na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj, sam ne dojema procesa žalovanja v smislu zaporednih faz, temveč prepletenih obdobij, kjer določeno čustveno stanje prevladuje, v drugem obdobju pa prevladuje drugo stanje: »Običajno gre za mešanico žalosti, jeze, strahu, sramu, krivde in tudi olajšanja, sploh kadar gre za smrt bitja, ki je dolgo trpelo bolečine. Vsa ta čustvena stanja so včasih močno »stisnjena« in včasih se sprosti zgolj eno izmed njih.« Prav zaradi tega napovedovanje tega, kako bo proces žalovanja potekal, precej nehvaležna naloga. »Drži pa, da je dobro, da oseba doživi in izživi žalovanje, torej da lahko prosto izraža vsa čustva, ki ob izgubi prihajajo. V nasprotnem primeru čustva potlačimo, potisnemo nekam izven zavesti in nam lahko delajo težave kasneje na nepredvidene načine, skozi psihosomatsko obolenje, depresijo ali kako drugače. To je tudi glavni razlog, zakaj je zdravo žalovati v skladu z našo naravno potrebo in na način, ki nam ustreza. Vsako pokroviteljsko odrivanje oblik žalovanja je škodljivo.«

Pogovarjajte se

Pogovarjajte se o tem, kar čutite, o izgubi in bolečini, ki vas preveva. Dober sogovornik ali še bolje, slušatelj, je ključnega pomena. Prepričana sem, da imate v vaši bližini nekoga, ki je po možnost prav tak pasjeljubec kot vi in vam bo brez težav ponudil oporo.

Poiščite strokovno pomoč

Ko govorimo o strokovni pomoči, se pogosto naletimo na očitek »zakaj pa … vse je samo v glavi«, namesto »zakaj pa ne?«. Sama menim, da tako kot greš k zdravniku, če te recimo boli koleno, greš k tudi k izbranemu strokovnjaku, ko boli duša.

In temu prikimava tudi Matic: »Strokovna pomoč ob žalovanju je koristna predvsem takrat, kadar se oseba ujame v začarane kroge lastnega razmišljanja na način, da ne najde poti naprej in lahko grozi depresivno stanje. Žalovanje je naraven proces in ni depresija, vendar lahko to postane, kadar se oseba nekako ustavi, ne zna najti poti naprej. Tudi časovni moment je pomemben, saj pogosto rečemo, da je običajen čas žalovanja eno leto, vendar tudi dve leti nista še kritični, več pa vsekakor je zaskrbljujoče. To seveda pomeni, da v recimo teh dveh letih oseba izrazi večino čustev, ki so se sprožila ob izgubi in se sprijazni z izgubo ter jo umesti v svojo življenjsko izkušnjo. Včasih je dovolj nekaj pogovorov s svetovalcem, preko katerih oseba požene proces žalovanja naprej. Sam recimo precej uporabljam različne simbolične osebne obrede, s katerimi žalovalec sprejme svojo izgubo.«

Kako naprej?

Bolečina ob izgubi bo sčasoma zbledela in ostali bodo krasni spomini na živalco, ki vam je dolga leta delala družbo. Sčasoma bo tudi v vaše življenje prišel nov pes ali mačja princesa, ki bo s svojimi vragolijami in edinstvenim karakterjem ter brezpogojno ljubeznijo zapolnila vaše srce. Sicer pa ne pozabite, da se nekoč vsi spet snidemo za mavrico, na prostranih poljanah večnega življenja <3

Preberite tudi: Kako se posloviti od psa?

Uporabne povezave:
maticmunc.net
Društvo brez limita na FB
Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Lena Gregorčič
Sledi Lena Gregorčič:

Najraje se sprašujem o tistem, kar večina smatra za samoumevno in še toliko raje plavam proti toku - je veliko večji izziv in brez izzivov mi je v življenju dolgčas.

Komentiraj