» » Iskanje najemniškega stanovanja … skupaj s psom!

Iskanje najemniškega stanovanja … skupaj s psom!

Objavljeno v Ostalo | 2

Zadnje tedne je ZHP bolj kot ne sameval, ker mi je vesolje podarilo krasen izziv: najti najemniško stanovanje, kjer so psi dobrodošli. Ha! Definitivno podvig, ki je pustil trajne posledice tudi na moji barvi las in prav gotovo izkušnja, ki bi si jo med reference lahko uvrstili tudi največji mojstri komunikacije.

Preden nadaljujete z branjem: ta objava ni namenjena razpredanju o tem, kako »grozno« in »nepravično« je, da so potencialni najemodajalci tako nenaklonjeni psom. Njihova nepremičnina, njihova last, njihova odločitev – to je popolnoma jasno. Gre zgolj za še en zapis tega, kaj vse se ti lahko zgodi v življenju s psom, pa če si na to pripravljen ali ne. Poleg tega pa sem med to odisejado pomislila, da določeni komentarji in vprašanja preprosto morajo biti ovekovečeni; kot zanimivost in tiho opozorilo o tem, kaj vse se vam lahko pripeti ob neki tako nedolžni stvari kot je iskanje strehe nad glavo … s psom!

V fazi intenzivnega iskanja sem kontaktirala približno 50 potencialnih najemodajalcev. Čeprav sem na začetku vztrajala pri tem, da bova z Ronom ostala v Šentvidu, sem glede na prve odzive hitro spremenila kriterije in si rekla OK, tudi bližnja okolica Šentvida bo v redu.

A ker tudi v bližnji okolici ni bilo posluha za eno bejbo, ki dela nekaj »v povezavi z internetom« (aja, a na Googlu delate? Đizs, če bi na Googlu delala, bi si stanovanje kupila in ne iskala!) in črnega psa (tudi barva psa je pomembna pri najemu stanovanja, če še ne veste …), sem si rekla OK: tudi okolica okolice bo v redu.

Čez nekaj časa pa … OK, tudi okolica okolice od okolice bo super! Višnja gora, Zgornji Hotič, Borovnica, Ravbarkomanda, Postojna, ja, ja, vse to bo super! Samo da si lahko z Ronom narediva nov brlog. A povsod so me odslovili na podoben način: več sreče prihodnjič, saj ste super, ampak imate psa. Velikega. Črnega. Ima velike zobe in dolgo dlako.

Nihče od potencialnih najemodajalcev seveda ni videl psa, ampak so bolj kot ne zahtevali njegov podroben opis. Koliko je velik? 25 kg. Aha … velik. Kakšne pasme je? Ni pasemski, je mešanec med … Aha … joj, tej mešanci … s čim je mešan? Lahko vam sicer pošljem sken genskega testa, ampak predstavljajte si malo manjšega gladkodlakega prinašalca. Koga? Zlat prinašalec v črni barvi. Aha, aha … samo to je prevelik pes, da bi šel v lift.

Itak. Moj pes je prevelik, da bi šel v lift. Brez zamere, ampak kaj pa 130 kg težki ljudje? A se ne vozijo v liftu?

OK, gremo dalje. Tam, kjer ni bilo lifta, so bile problem stopnice. Ja, saj veste, mene pes ne moti, ampak kako bo šel po stopnicah v 1. nadstropje? Manjše kužke lahko nesete, vaš pa je prevelik, da bi ga nesli. V 1. nadstropje. 1. nadstropje!

Tiste, ki 25-kg »črni prinašalec« ni motil, so imeli skrbi okoli tega, da jim bo pes zgrizel pohištvo. To skrb bi še razumela, a gospod je oddajal neopremljeno stanovanje.

Na eni izmed nepremičninskih agencij so me spraševali o tem, ali je pes cepljen proti steklini. Je. A kužne bolezni vas pa ne skrbijo? (Res se nisem več mogla zadržati). A vam dostavim še mojo cepilno knjižico? Sem redno cepljena proti gripi, tako da stanovalci v bloku ne bodo ogroženi. Saj veste, da je gripe bistveno več kot stekline?!  Verjetno ni treba posebej poudariti, da mi gospa iz nepremičninske agencije ponudbe za stanovanja nikoli ni poslala na mail. In tega ji nikakor ne zamerim, ampak c’mon. Steklina? Resno?

Suma sumarum pa naj še povem, da je več najemodajalcev zmotil pes kot to, da kadim. To, da bi jim »zakadila« stanovanje jih sploh ne moti, kot mi je pojasnil en gospod, ampak pes … pes pa pušča dlake! Ja, gospod, res je, pes pušča dlake, ampak obstaja čudovita naprava, ki se ji reče sesalec, ki te dlake tudi posesa. Pa krtače za odstranjevanje dlak, rokavice itd. Ker, verjeli ali ne, tudi jaz puščam »dlake«, zlasti ko si brijem noge in umivam lase. Ampak jih tudi počistim!

Dlake v stanovanju motijo tudi take, ki imajo sicer doma svoje pse in mačke. Res obožujejo živali, ampak da bi pa oddali stanovanje nekomu, ki ima psa, pa si ne predstavljalo, ker … saj veste … dlake! No, potemtakem sklepam, da bi bilo lažje, če ne bi imela črnega prinašalca ampak kitajskega golega psa?

Verjetno ne. Trije izmed poklicanih najemodajalcev pa so mi ob omembi psa preprosto prekinili. A ste sami? Ne, s psom … tu tu tu tu. Halo? In: HALO?

Med številnimi klici in komentarji na drugi strani sem pogosto ostala brez besed, kar sicer ni značilno zame, vendar me je izvirnost zastavljenih vprašanj vedno znova presenetila, tudi prizadela. Nenazadnje je moj pes živo bitje, nekdo, ki ga imam neizmerno rada (in on mene) in zanj skrbnim enako, kot bi poskrbela za družinskega člana na dveh nogah. Vem, kaj boste rekli: lahko imajo za sabo slabe izkušnje itd. Ja, res je. Vsak ima za sabo svojo zgodbo, mene ljudje z modrimi lasmi tudi asocirajo na »slabo izkušnjo«, pa vendar nisem apriori nastrojena proti vsem modrolascem. Niso vsi ljudje s psi dobri in niso vsi slabi, štalo v stanovanju ti lahko naredi tudi »urejen poslovni par« – kaj pa, če oba izgubita službo in se razideta? Skratka, bi lahko nadaljevala, pa se mi ne da …

Če potegnem črto: žal mi je, da v 21. stoletju še vedno prevladuje toliko klišejev in stereotipov; recimo da majhen pes pomeni malo dela, velik pes pa veliko, ali pa da so beli bolj prijazni od črnih? Še bolj pa mi je žal, da v širši družbi še vedno velja tako odklonilen odnos do psov v stanovanju. Moj pes je čist, vzgojen, spušča dlako, ki je več ali manj uspešno sesam, stekline pa ni bilo pri nas že ulala časa in se mi tovrstno vprašanje zdi popolnoma brezpredmetno. Nenazadnje je tudi zelo majhna verjetnost, da bi v blok sredi Ljubljane zatavala stekla lisica. O liftu pa raje ne bi …

Kot sem omenila že na začetku, najemodajalci imajo vso pravico izbrati najemnike po svojem okusu. In čas je pač tak, da si lahko zaradi povečanega povpraševanja privoščijo marsikaj. Tudi prav. Sem pa v tej epizodi življenja (s psom) imela občutek, da imam doma gobavo bitje in ne psa. Še dobro, da me ni kdo vprašal, s čim hranim psa, ker bi se jim ob vsej krvi in kosteh verjetno odpeljalo 🙂

Čeprav je bilo zame iskanje stanovanja izjemno naporno, je ta epizoda za ZHP odlično izhodišče za nove izzive na področju ozaveščanja življenja s psom ter odnosom med ljudmi, med pasjeljubci in ne-pasjeljubci ter seveda kopico drugih praktičnih prispevkov, na katere brez te izkušnje še pomislila ne bi!

Čas je prav gotovo dejavnik, ki igra ključno vlogo pri iskanju stanovanja skupaj s psom, ampak vedno ne gre vse skupaj po idealnem scenariju. Če je čas na vaši strani, bo podvig bistveno lažji in manj stresen (tudi za psa), če pa padete v kategorijo »pod nujno«, se lahko zgodi, da boste naleteli na (še bolj) bizarne komentarje, opombe in vprašanja. Za nas pasjeljubce, ki imamo pse za člane družine, je to seveda lahko zelo boleče, ampak realno gledano se nima smisla sekirat. Cvetke mi raje pošljite (lena[at]zhp.si) in se bomo skupaj nasmejali, druge ni!

Kakorkoli, govori se, da je sreča na strani pogumnih in ta zapis na srečo nastaja v mojem novem najemniškem stanovanju, na improviziranem kavču, medtem ko pes počiva na svojem fotelju. Jasno, da sem najprej zrihtala fotelj za psa, moj kavč že lahko počaka 🙂

Pred blokom so travniki, na drugi strani ceste isti hribček, na katerega zahajava že leta, tako da prav daleč nisva šla. Seveda sva dobila tudi krasno dobrodošlico, ko je najina nova soseda brez ovinkarjenj dala vedeti, da v tem bloku psi niso dobrodošli. Ah, škoda, kaj naj rečem 🙂 Bi bilo že preveč kičasto, če bi najela psom prijazno stanovanje in zraven brezplačno dobila še (psom) prijazne sosede. Gospa pa še ne ve, da mi je dala najboljšo idejo za … ah, povem drugič!

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Lena Gregorčič
Sledi Lena Gregorčič:
Najraje se sprašujem o tistem, kar večina smatra za samoumevno in še toliko raje plavam proti toku - je veliko večji izziv in brez izzivov mi je v življenju dolgčas.

2 Responses

  1. Lena
    | Odgovori

    Oh draga moja soimenjakinja Lena, si me nasmejala, tako tragikomična zgodba, da je že skoraj smešna. Pa si žal lahko predstavljam, da še kako resnična. Vidiš, tudi jaz sem polna predsodkov, do tako bednih osebkov. In lastnica 3 psov, po vsej verjetnosti bi bila brezdomka. če bi bila najemnica. In imam srečo, da sem lahko prodala stanovanje in se rešila takih in drugačnih sosedskih spak. In se preselila v hišico, kjer so okrog in okrog same hiše, polne hišnih ljubljenčkov. Z vsake hiše se sliši kakšen mijav, hov hov, povsod sreča na vrvici.
    Želim vama vse dobro v novem stanovanju. In zate čimprej kavč.

    • Lena Gregorčič
      Lena Gregorčič
      | Odgovori

      Hja, saj v taki situaciji ni drugega, kot da se nasmejemo. Predstavljaj si, kako bi se šele smejali, če bi ti dejansko iskala stanovanje skupaj s 3 psi. Na žalost. Jaz se bom tudi preselila v hišo … samo še denar za nakup mi manjka 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.