» » Kronična odpoved ledvic pri mačkah: hrana za preventivo in zdravljenje

Kronična odpoved ledvic pri mačkah: hrana za preventivo in zdravljenje

Objavljeno v Mačke | 0

Kronična odpoved ledvic pri mačkah je eno izmed obolenj, ki ga najpogosteje srečujem v svoji praksi pri mačkah. V Ameriki ocenjujejo, da polovica vseh mačk, starejših od 10 let, trpi za to boleznijo in slika v Sloveniji verjetno ni bistveno drugačna. Gre za pravo »epidemijo« in posledično pogost vzrok smrti. Ko se enkrat pojavijo simptomi, je bolezen običajno že toliko napredovala, da ni več možnosti za popolno ozdravitev. Zdravljenje poteka večinoma simptomatsko, v smislu podpornih terapij in primerne prehrane. Še vedno pa velja zmotno prepričanje, da je pri ledvičnih obolenjih treba zmanjšati vnos beljakovin, zato nam klasični veterinarji ob diagnozi avtomatsko svetujejo prehod na brikete za ledvično dieto. Pa so taki briketi res najboljša izbira?

A preden pridemo do primerne prehrane za ledvična obolenja, si poglejmo, kakšna je sploh funkcija ledvic, zakaj pride do okvare in kako lahko pomagamo mački, ki trpi za kronično odpovedjo ledvic.

Kakšna je sploh funkcija ledvic in zakaj pride do okvare?

Če bi ledvice pogledali pod mikroskopom, bi ugotovili, da jih sestavlja več kot tisoč lijakasto oblikovanih cevčic, imenovanih nefroni. Ledvice so dobesedno prepletene z njimi! Neforni imajo pomembno nalogo filtracije – iz krvi izločijo odvečne in strupene snovi, medtem ko koristne snovi in vodo vrnejo v organizem. Pri mladih muckih je polno delujoč le del nefronov, medtem ko drugi mirujejo in predstavljajo rezervo v primeru okvare delujočih nefronov. S staranjem ali s poškodbami ledvic posamezni delujoči nefroni odpovedo in takrat vskoči rezerva, ki jih nadomesti. Na določeni točki življenja delujejo vsi za to sposobni nefroni in rezerva se iztroši. V primeru nadaljnjih poškodb ugaša vedno večje število nefronov in preostali delujoči ne zmorejo več kvalitetno opravljati nalog ledvic. Ko se pojavijo simptomi kronične odpovedi ledvic, v obeh ledvicah deluje le še 25 % vseh nefronov.

Okvarjeni nefroni izgubijo sposobnost učinkovitega vračanja vode v organizem. Voda se v večji meri izloči z urinom, ki je zato močno razredčen. Kot posledica izgube vode iz organizma mačke vedno več pijejo. Povečano pitje je potrebno tudi zato, da okvarjene ledvice lahko  izločajo strupene snovi, saj vsak organizem dnevno proizvede določeno število strupov. Ti se prenesejo do ledvic, kjer se raztopijo v vodi, prefiltrirajo in izločijo z urinom.

Zdrave ledvice proizvedejo močno koncentriran urin, kar pomeni, da se večje količine strupov lahko predelajo in izločijo v relativno majhni količini vode. Poškodovane ledvice pa potrebujejo vedno večjo količino vode, da lahko predelajo enako količino strupov. To sčasoma vodi do stanja, ko mačka enostavno ne zmore več spiti potrebne količine vode in namesto da bi se strupi (eden izmed njih je tudi sečna kislina) izločali skozi sečila, vstopijo v kri. To vodi v zakisanost krvi in povečanemu pitju in uriniranju, ki sta glavna simptoma ledvične odpovedi, se pridružijo še bruhanje, driska, neješčnost, hujšanje, potrtost, slabokrvnost in splošna oslabelost. Hkrati z naštetimi simptomi se lahko pojavijo tudi razjede v ustih in vonj po urinu. Bolezen lahko zelo hitro napreduje, in ko se enkrat pojavijo zelo očitni simptomi, je v večini primerov že prepozno za popolno ozdravitev.

V kombinaciji s pravo prehrano, dodatki k prehrani in podpornimi terapijami za ledvice pa lahko upočasnimo napredovanje bolezni.

Kronična odpoved ledvic pri mačkah in dodatki k prehrani, ki so lahko v pomoč

Na področju prehranskih dopolnil se omenjajo številni, ki lahko dodatno pripomorejo k izboljšanju stanja. Koristijo antioksidanti in dodatek omega 3 maščobnih kislin, ki upočasnijo napredovanje bolezni. Ob slabokrvnosti je dobrodošel dodatek zelenih alg ali čistega klorofila. Priporočljivi so dodatki, ki pomagajo pri razstrupljanju ledvic, npr. regrat, antioksidant superoksid dismutaza ali kateri od homeopatskih pripravkov, ki ustreza anamnezi.

Vitamini skupine B pomagajo pri slabokrvnosti, hkrati pa izboljšajo splošno počutje in zmanjšajo morebitno slabost. Vitamin C se pri poškodovanih ledvicah v večji meri izloča z urinom in ga je dobro nadomestiti. V tujini lahko dobimo tudi posebne probiotike za podporo ledvicam. Ti vsebujejo seve bakterij, ki učinkovito sodelujejo pri presnovi sečne kisline. V pomoč so lahko tudi preparati, ki vežejo fosfor, saj je le-ta ob poškodbah ledvic že tako povečan v krvi in je potrebno zmanjšati njegov vnos s hrano. Vendar kot sem že opozarjala v prispevku o prehranskih dodatkih pri raku, je dobro vsak pripravek, preden ga začnemo dodajati, bioresonančno testirati. Tako vidimo, kaj v trenutnem stanju našemu mucu najbolj ustreza oziroma kakšno kombinacijo lahko uporabimo, da se dodatki ne bi slučajno motili med seboj.  Našteti dodatki so priporočljivi tudi za pse s kronično odpovedjo ledvic.

Ne pozabimo, da je vsako cepljenje tudi kontraindicirano, kot so tudi vsa zdravila, ki se filtrirajo preko ledvic. Poleg vseh dodatkov in drugih preventivnih ukrepov je pri mački s kronično boleznijo ledvic zelo pomembno, da poskrbimo za čim manj stresa v njenem okolju. Ključna pa je vsekakor prehrana!

Kronična odpoved ledvic pri mačkah, “divjih mačkah” in psih

Mačke v primerjavi s psi manj obolevajo. Zakaj? Kot prvo, kljub udomačitvi ostajajo samosvoje, kar jim daje delno zaščito pred našo čustveno energijo. Psi so po drugi strani veliko bolj čustveno navezani na nas (in mi na njih) in zato pogosto pomagajo nositi breme naše bolezni (več o tem si lahko preberete v prispevku o stresu pri psih). Druga pomembna razlika je ta, da se domače mačke, ki se gibljejo zunaj, pogosto parijo z divjimi mačkami. Tako se ohranjajo geni mačk, ki še vedno živijo prosto v naravi in ki so v osnovi veliko bolj zdrave v primerjavi z domačimi mačkami. Pri divjih mačkah kronične bolezni ledvic ne zasledimo. V čem je trik? Sicer res da je življenjska doba divjih mačk krajša v primerjavi z domačimi in se poškodbe ledvic mogoče ne morejo razviti v polni meri. Sem pa prepričana, da vzrok tiči drugje; divje mačke se v primerjavi z domačimi veliko več gibajo, povsem drugačna pa je tudi njihova hrana.

Primerna prehrana kot preventiva in kurativa

Če pogledamo v Naravo, je prehrana tista najbolj očitna stvar, ki razlikuje domače od divjih mačk. Kaj jedo divje mačke? V bistvu vse živali, ki so manjše od njih in jih lahko ujamejo. Na jedilniku so tako glodavci (miši, podgane, rovke, tudi zajec), ptiči (predvsem vrabci in taščice), pa tudi žuželke in manjši plazilci (pajki, kobilice, kuščarji in kače). Njihov organizem je narejen tako, da najbolj optimalno prebavlja in presnavlja živalske beljakovine in maščobe v njihovi surovi obliki. Takšne beljakovine so zanje lahko prebavljive. To pomeni, da pri prebavi ne nastaja veliko odpadnih produktov metabolizma, ki bi dodatno obremenjevali organizem. V primerjavi s svežim mesom so beljakovine v briketih slabše kvalitete, saj so podvržene visokim temperaturam, ki spremenijo njihovo osnovno strukturo, zato jih organizem mačke težje predela.

Tako nastane večja količina odpadnih produktov metabolizma, ki pomenijo nadure za jetra in ledvice. Še slabši so briketih nižjih cenovnih razredov, kjer beljakovinski deleži lahko predstavljajo večje količine neprebavljivih delov živali. Ti se skrivajo pod opisom “stranski produkti predelave mesa”, zato nikoli ne moremo vedeti, v kakšni količini so zastopani v briketih. Da se razumemo, slabše prebavljivi deli živali, kot so perje, kremplji, živalska dlaka …, so v nizkih deležih zaželeni, saj predstavljajo vlaknine, ki koristijo prebavi, a morajo biti v res majhnih količinah in v svoji naravni, surovi obliki.

Torej če povzamemo: beljakovine delimo na kvalitetne, ki so lahko prebavljive in beljakovine slabše kvalitete, ki imajo pri metabolizmu slabši izkoristek in zato več odpada. Občasen vnos druge skupine organizmu načeloma ne predstavlja težave, medtem ko vsakodnevni vnos na dolgi rok vodi v poškodbe prebavil, jeter in ledvic. Ko enkrat razumemo razliko med kvalitetnimi beljakovinami in tistimi slabše kvalitete, hitro postane jasno, zakaj so beljakovine pri poškodbah ledvic prišle na slab glas.

Vendar vseh beljakovin ne smemo metati  v isti koš, sploh ker s tem oškodujemo vse mačke, ki pri okvarjeni funkciji ledvic še kako potrebujejo kvalitetne beljakovine. Brez njih namreč hitro začnejo hujšati, oslabel organizem pa toliko slabše kompenzira del izgubljene funkcije ledvic in bolezenske posledice, ki iz tega izhajajo. Sicer ne vem za vas, ampak sama raje privoščim svojemu mačku maksimalno kvaliteto, pa čeprav bo življenje zato krajše, kot pa podaljšano življenje šibkega organizma. Točno to se namreč zgodi pri briketiranih ledvičnih dietah: ledvice sicer ohranijo pri funkciji, zanemarijo pa dejstvo, da so mačke striktno mesojede živali, ki ob takšni dieti počasi hirajo.

Poleg prehrane je zelo pomembna tudi hidracija – voda

Je pa še en problem z briketi, ki se še kako tiče ledvičnih obolenj: briketom je odvzeta vsa voda, saj bi se sicer hitro pokvarili. Medtem ko pri divjih mačkah 70 % njihove hrane predstavlja voda, so domače mačke, ki jedo brikete, konstantno podvržene blagi dehidraciji. Mačke namreč niso najboljše prijateljice s stoječo vodo iz posodic in iz njih navadno ne pijejo večjih količin vode. Poleg tega ima voda, ki je že prisotna v hrani (torej mesu), drug učinek na organizem mačk, kot ga ima voda iz pipe. Za mačke je tako najboljše, da jedo hrano, ki že sama po sebi vsebuje zadosti vode. Sveža hrana s kvalitetnimi beljakovinami in z veliko vlage, s katero mačko hranimo od obdobja mladička dalje je zato ključna za zdrave ledvičke. Še večjega pomena pa je, ko enkrat že pride do obolenja!

Vendar prepričati starejšo mačko, da svoje priljubljene brikete zamenja za surovo meso, je pogosto podvig, ki zahteva jeklene živce. Mačke se namreč tako navadijo na določen okus, da od njega postanejo tako rekoč odvisne in raje stradajo kot, da bi jedle nekaj novega. Stradanje pa za mačke ni dobro, ker škodljivo vpliva na jetra, prav tako pa si ga ne želimo v primeru že prisotne kronične bolezni ledvic. Spremembe se je tako potrebno lotiti postopoma in z veliko mero potrpežljivosti. V primeru začetne okvare ledvic stroga ledvična dieta ni potrebna, ob močnejši okvari pa nujna. Vsaka sprememba prehrane pa lahko prinese tudi določene nevšečnosti, zato je dobro, da se je lotite pod nadzorom holističnega veterinarja in sama vam pri tem rada pomagam!

Podporne terapije, s katerimi lahko zaustavimo napredovanje bolezni

Iz stališča energetske medicine (bioresonanca, homeopatija) je ozdravitev odvisna od stopnje okvare nefronov in količine življenjske moči, s katero mačka razpolaga. Tudi energetska medicina ima namreč svoje omejitve in ob močni fizični okvari je v večini primerov težko samo s pomočjo zdravilne energije povrniti prvotno stanje. Včasih, če je življenjska sila zelo močna, je mogoče precej popraviti stanje. Prav zaradi tega se vedno splača poskusiti z bioresonančnimi terapijami, če nič drugega, lahko močno upočasnimo napredovanje bolezni. Poleg podpornih terapij je ključna sprememba prehrane in zadostna rehidracija (če drugače ne gre, preko infuzij). Ob vsem tem redno spremljamo urinsko in krvno sliko, da potrdimo uspešnost terapij ali jih prilagodimo v primeru poslabšanja.

Če želimo biti uspešni in kolikor se le da uspešno podpreti delovanje ledvic, moramo ukrepati čim prej. Prej kot ukrepamo, več možnosti imamo, da bolezen zaustavimo ali vsaj omilimo njen hiter potek. Najbolje, da me kontaktirate ob prvih zgodnjih znakih povečanega pitja ali uriniranja, še boljše pa je, če me kontaktirate, ko je mačka še zdrava in se skupaj lotimo spremembe njene prehrane v pravo smer. Preventiva je boljša kot kurativa in zakaj ne bi svoji mački privoščili le najboljše ter z naravno hrano pričeli že danes? To bo majhen korak za vas, a še kako velik za vašo muco 🙂

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
dr. Mojca Cerovšek, dr. vet. med.
Sledi dr. Mojca Cerovšek, dr. vet. med.:

Veterinarka, bioresonančna terapevtka in prehranska svetovalka

Mojca je veterinarka z doktoratom znanosti iz področja onkologije, ki ji raziskovalna žilica nikoli ne da miru in vsaki stvari hoče priti do konca. Je velika zagovornica naravnih oblik zdravljenja in prehranjevanja. Deluje kot bioresonančna terapevtka in prehranska svetovalka za živali, vključena je tudi v izobraževanje za veterinarje homeopate. Spletna stran: vitalizem.si Kontakt: vitalizem.mojca[at]gmail.com

Komentiraj