Tokrat pišem fantastično zgodbo o mladem kužku po imenu Tobi. Še preden je dobro odrastel, je moral skozi dve težki življenjski preizkušnji. Njegovo življenje je praktično dvakrat viselo na nitki in če ne bi bilo njegove družine, ki ni obupala tudi v najtežjih trenutkih, ga danes verjetno ne bi bilo več med nami. Kar pa je pri vsem skupaj še najlepše, smo do zdravja prispeli po naravnih poteh zdravljenja. Tobi je tako živ primer, da je Narava mogočna tudi pri najtežjih obolenjih. Spoznajte njegovo zgodbo!
Začelo se je s šepanjem
Tobija in njegovo ljubečo družino sem spoznala lansko poletje, ko so me kontaktirali v zvezi z možnostmi naravnega zdravljenja klopne bolezni. Njegove težave so se začele v marcu 2019, ko je bil star komaj dobro leto. Šepal je na zadnjo nogo in najprej so mislili, da gre za poškodbo. V začetku maja 2019 je bila potrjena anaplazmoza. Anaplazmoza je klopna bolezen, ki jo povzroča bakterija Anaplasma phagocytophilum in je v Sloveniji precej pogosta. Bolezen se kaže precej nespecifično, kar pomeni, da samo na podlagi kliničnih znakov ne moremo postaviti diagnoze.
Kužki so lahko samo malce bolj utrujeni, ali pa izgubijo apetit, dobijo vročino, bezgavke se povečajo, lahko so prisotne bolečine v mišicah in sklepih, pri nekaterih se pojavijo prebavne težave. Pri Tobiju je bila poleg šepanja prisotna utrujenost, vročina, drgetanje, driska in izguba apetita. Začeli so zdravljenje z eno vrsto antibiotika, nadaljevali z drugo in jih nato še v tretje zamenjali, ker kar ni bilo željenega izboljšanja.
Konec maja se je stanje po 10 dnevnem jemanju tretjega močnega antibiotika izboljšalo in v začetku junija je izgledalo, da je ozdravel. Opravili so obvezno cepljenje proti steklini. Čez dva tedna po cepljenju se je stanje zopet poslabšalo, začele so se pojavljati podobne težave kot prej. Konec junija je ortoped ugotovil še bakterijsko vnetje sklepov in začeli so novo 40 dnevno kuro s tretjim antibiotikom. Med zdravljenjem je stanje nihalo, saj antibiotik ni več tako dobro deloval kot nazadnje. V avgustu je začel Tobi šepati še na prvo tačko in to še v času jemanja antibiotikov. Vedno težje je hodil, izgubil apetit, imel prebavne težave in bil brez moči. Domači so se odločili, da preizkusijo še morebitne druge oblike zdravljenja in med iskanjem informacij naleteli na ščetico.
Divja ščetica (Dipsacus fullonum) je rastlina, ki se precej pogosto omenja kot naravna pomoč v boju proti boreliji. Raste v Evropi, severni Afriki in zahodni Aziji. Gre za dvoletno rastlino, ki v prvem letu naredi samo liste, v drugem letu pa zraste tudi do višine 2,5 metrov in tvori cvetove. Zdravilo v obliki tinkture se dela iz korenin, zato uporabimo enoletno rastlino, ko je vsa njena energija še shranjena v korenini. Tinktura naj bi na borelije delovala tako, da jih prižene iz celic in so zato lažje dosegljive za imunski sistem. Verjetno na podoben način deluje na vse bakterije, ki se skrivajo v celicah. Namreč tudi bakterija Anaplasma je znotrajcelična, razmnožuje se celicah imunskega sistema imenovanih nevtrofilcih.
Tobi je tako začel zdravljenje s ščetico. Že po samo desetih dneh jemanja tinkture je bil že veliko boljši. Lažje je hodil in občasno je spet pokazal zanimanje za hrano. Naredili smo bioresonančno testiranje in terapijo. Tobi je poleg ščetice začel dobivati še vitamin C in počutje se je vidno izboljševalo. Šepal je veliko manj in začel spet teči. Vrnil se mu je apetit in živahnost.
Sreča žal ni trajala dolgo, ampak …
Na zadovoljstvo vseh nas si je sredi septembra 2019 povsem opomogel. Idila je trajala polna dva meseca, ko so se začele nove težave. Tokrat se je začelo s prebavnimi težavami. Na vsake toliko je postal manj živahen, izgubil apetit, medtem ko se mu je prebava pospešila. Odvajal je večkrat na dan in vmes so bile driske. Sredi novembra so se začeli napadi, ki so bili podobni epileptičnim napadom. Začetni so bili bolj blage narave: šklepetanje z zobmi, slinjenje s penami, izguba orientacije in precejšna prestrašenost. Vmes so bili napadi panike, ko je prestrašeno planil pokonci in brezglavo tekal naokrog.
Napadi so se stopnjevali
Napadi so postajali močnejši, ko ga je spodneslo, da je padel po tleh. Na tleh se je malo tresel, nato pa otrpnil in za kratek čas obležal. Ko je vstal, je bila hoja še nekaj časa nestabilna. Z družino smo se dogovorili za novo bioresonančno testiranje. Rezultati so kazali na neko zastrupitev, vendar ni bil pozitiven nobeden od strupov, ki jih imam v svojih bioresonančnih setih, tako da nismo vedeli točno katera snov je vzrok.
Prešli smo na homeopatsko zdravljenje in v začetku decembra je Tobi dobil homeopatsko zdravilo Opium. Učinek je bil takojšen, saj je bilo število napadov manjše in bili so bolj blagi. Nadaljevali smo z zdravljenjem, ko so napadi postali malce drugačni. Na koncu vsakega napada je kratko sunkovito trzal z glavo in hitro mežikal z očmi. Bila pa so nihanja tako v pogostosti napadov, kot tudi v sami živahnosti in ješčnosti.
Še posebej zanimivo je bilo to, da kadar je imel tekom dneva zelo malo napadov, je bil precej brez energije in apetita in obratno sta bila energija in apetit boljša ob napadih. Takšno stanje se je vleklo celoten januar 2020 in kar nisem mogla doumeti zakaj je temu tako. Za vikend konec januarja je bilo še posebej pestro. Tobi je postal hiperaktiven. Naskočiti je poskušal vse in vsakogar, na sprehodu živčno grizel povodec, skočil na mizo. Tisti vikend so ga domači komaj obvladali in v takšnem stanju je postajal nevaren.
Homeopatska obravnava
Sredi februarja smo se ponovno dobili in tokrat naredili pravo homeopatsko obravnavo. Podrobno smo se pogovorili o obdobju, ko je bil še mladiček ter o vseh fazah bolezni in zdravljenja. Pri homeopatiji je zelo pomembno spoznati tudi sam karakter psa: kaj rad počne, česa ne mara, njegove navade in strahove. Le tako, da popolnoma spoznamo žival v zdravju in bolezni, lahko izberemo pravo zdravilo. Prvo homeopatsko zdravilo, ki ga je dobil Tobi, Opium, je bilo izbrano na podlagi bioresonančnega testiranja in trenutnih simptomov. Zdravilo je bilo tako le delno ustrezno in zato je bilo tudi zdravljenje nepopolno.
Med drugo obravnavo smo prišli do pomembnih informacij. Lastnica pove, da si je Tobi tekom zdravljenja anaplazmoze toliko opomogel, da so ga po programu cepili proti steklini. Stanje se mu je po dveh tednih po cepljenju poslabšalo, dobil je drisko in ponovilo se je šepanje. Lastničin mož doda, da ga simptomi nekako spominjajo na steklo žival.
Začela sem razmišljati o blokadi, ki se je mogoče vzpostavila ob cepljenju. Organizem je bil ravno v fazi zdravljenja anaplazmoze, ko je prišla nova obremenitev, ki je bila enostavno preveč že za tako šibek organizem. Vse kar je Tobija reševalo, je bila verjetno mladost in še zadosti življenjske energije. Pogledala sem si par videov steklih živali in podobnost s Tobijevimi napadi je bila neverjetna. Ne vem, kdaj nazadnje se mi je zgodilo, da sem dobesedno obsedela pred računalnikom. Vse se je nekako poklopilo, vendar je bila zgodba tako nenavadna, da sem ji še sama komaj verjela. Kdo bi mi oporekal, da gre za običajne epileptične napade in jaz le vidim preveč. Je bila pa ena razlika, ki mi je dala misliti: Tobijeve napade je bilo moč prekiniti, kar načeloma pri epileptičnih napadih ni možno. Če so ga med napadom postavili na noge, se je napad zaključil veliko hitreje, kot če so ga pustili na tleh.
Odločila sem se, da homeopatsko zdravljenje nadaljujemo s homeopatskim zdravilom, ki vsebuje informacijo cepiva proti steklini.
Najprej je Tobi dobil nizko potenco. Prva stvar, ki so jo domači opazili je bilo njegovo vohljanje na sprehodu. Tega že dolgo časa ni počel. Kar se tiče napadov, pa so ti v začetku ostajali več ali manj enaki. En dan jih je bilo več, drugi dan manj. Po enem tednu jemanja novega homeopatskega zdravila se je stanje vidno izboljševalo. Napadov je bilo manj in bili so bolj blagi. Apetit je še vedno nihal in Tobi je bil precej shujšan. V tem času je tudi dopolnil dve leti. Konec februarja smo prešli na visoko potenco zdravila in tega je Tobi dobil le en odmerek.
Prve dni so se napadi še pojavljali, mogoče je bilo celo za odtenek slabše. En dan je bilo število napadov spet višje in vmes so bili tudi močnejši. Ko smo že razmišljali, da kar ne moremo napredovati, smo peti dan dočakali nekaj, kar nas je vse neizmerno razveselilo. Tobi je bil prvič po dolgem času cel dan brez napadov! Verjetno še nekaj časa ne bom pozabila tega sporočila – ko dobiš takšno sporočilo so občutki neprecenljivi in takrat se zaveš, da to kar delaš, res delaš s srcem.
Že mesec dni brez napadov
Ko tole pišem je za Tobijem že cel mesec brez napadov. Na začetku je bil precej utrujen in je veliko počival. Sedaj ima iz dneva v dan več energije in apetita. Heroj Tobi je dvakrat zmagal z Naravo. Zgodba je res čarobna in zato sem jo želela deliti z vami. Hkrati nazorno pokaže dve pomembni dejstvi: da cepljenje še zdaleč ni nekaj popolnoma neškodljivega in da moramo vedno cepiti le popolnoma zdravo žival, poleg tega lepo prikaže princip delovanja homeopatije. Cepljenje je sprožilo pri Tobiju simptome in zato je dobil homeopatsko zdravilo cepiva (enako z enakim!).
Če ima kdo pomisleke o delovanju homeopatije, ga bo mogoče Tobijeva zgodba prepričala. Da se število napadov, potem ko jih je bilo več mesecev tudi po 30 na dan, ustavi ravno ob homeopatskem zdravljenju, namreč ne more biti naključje. Tobi je živ dokaz, da so naravni pristopi zdravljenja lahko uspešni tudi pri najtežjih obolenjih. Narava ima še kako močna orožja in kdor jih pozna in jim zaupa, zna dobesedno čarati 🙂
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from dr. Mojca Cerovšek, dr. vet. med.
- Homeopatija za živali: kako deluje? - 5 maja, 2020
- Primer iz prakse: Tobi in njegove življenjske preizkušnje - 14 aprila, 2020
- Vnetje ušes pri psu: zakaj do tega pride in kako lahko pomagate? - 28 januarja, 2020
Dodaj odgovor