» » Kako je iz mornarskih piškotov nastala popolna hrana za pse?

Kako je iz mornarskih piškotov nastala popolna hrana za pse?

Objavljeno v Ostalo | 0

Briketi so postali tako samoumevni, kot da so tukaj že od nekdaj. Pa niso.V taki obliki, kot jih poznamo danes, obstajajo od 50-ih let prejšnjega stoletja, ko je danes vsem znana Purina aplicirala ekstrudiranje kot način predelave hrane za ljudi v komercialno pripravljeno hrano za pse, v bolj profani obliki pa so bolj kot ne po naključju nastali že v 50-ih letih 19. stoletja, kjer se tudi začne današnja zgodba.

Spratt. James Spratt.

Greh se pove, grešnika pa ne? Več kot očitno je, da je izum presegel samega izumitelja, saj danes praktično nihče (niti Wikipedija!) ne zna točno povedati kdo je bil James Spratt ali kdaj se je rodil, kaj šele, da bi postregli s kakšno fotografijo, čeprav na širnem svetu ne obstaja skrbnik živali, ki ne bi bil seznanjem s konceptom “popolne” hrane za pse v obliki briket. Jp, James Spratt je tisti človek, ki je postavil temelje za industrijo, ki letno obrača milijarde, saj je približno 150 let nazaj ljudem uspel prodati idejo, da psi potrebujejo posebno hrano – za pse.

Ker je o njem malo znanega, obstajajo različne teorije, miti in legende, ponekod je imenovan tudi kot Jack Spratt, zato lahko v različnih virih pride do manjših odstopanj. Morda mi pa enkrat uspe poleteti do Anglije in na lastne oči preveriti originalne vire ter obiskati njegove proizvodne obrate, ki so danes spremenjeni v stanovanjski kompleks, do takrat pa se vrnimo nazaj k predhodnikom briketov – mornarskim piškotom.

Kako so mornarski piškoti postali popolna hrana za pse?

Spratt je bil električar iz Ohia, ki je prišel v Anglijo zato, da bi prodal nek patent. Nekega dne je v pristanišču (nekateri kraj zločina navajajo London, drugi Liverpool) opazoval sila nezanimivo in vsakdanje dogajanje, ko so mornarji, ki so pravkar pripluli v pristanišče, z ladji metali mornarske piškote, ki so jim ostali po dolgi plovbi, psi pa so jih na pomolu veselo goltali.

Mornarski piškoti so (bili) piškote iz moke, vode in soli, spečeni in posušeni so imeli dolg rok trajanja, zato so bili priljubljeni tudi pri vojakih, pilotih ter v vseh drugih situacijah, ko je bilo treba imeti na zalogi hrano z dolgim rokom trajanja, saj so bili hladilniki in konzervansi takrat bolj kot ne znanstvena fantastika. V angleškem jeziku obstajajo različna poimenovanja za tovrstne piškote: hardtack ali hard tack, cabin bread, pilot bread, sea biscuit, sea bread, ship’s biscuits … kar samo kaže na njihovo vsesplošno uporabo. Če jih preslikate v današnji čas, si jih lahko predstavljate kot krekerje.

Kako točno se je Sprattu utrnila ideja, da bi mornarske piškote prodajal kot hrano za pse, verjetno ne bomo nikoli izvedeli; ena izmed teorij govori o tem, da naj bi Spratt zalotil kapitana ene izmed ladij, kako je mornarske piškote prodajal kot “ostanke hrane”, ki so jih potem kupovali lastniki psov za svoje pse in je v tem prepoznal poslovno priložnost. Tako so že okoli l. 1860 nastali Spratt’s biscuits, imenovani tudi Spratt’s meat fibrine kasneje tudi Patent dog cakes – Sprattovi piškoti na kratko in po naše, takrat prva, edina in “popolna” hrana za pse. Z njo je ciljal predvsem na bogate angleške aristokrate, ki so za svoje ljubljenčke želeli samo najboljše, poleg tega je bilo treba zanje odšteti znesek, ki je bil primerljiv z dnevnim zaslužkom povprečnega obrtnika. Leta 1870 jim je že uspel skok čez lužo in Sprattovi piškoti so osvojili tudi ameriški trg in vse ostalo je … zgodovina 🙂 No, pa dobra zgodba, ki prodaja še danes.

Charles Cruft, Sprattov vizionarski prodajalec

Charles Cruft. Foto: http://www.crufts.org.uk/
Charles Cruft. Foto: http://www.crufts.org.uk/

Spratt gotovo ne bi doživel svetovnega uspeha, če ne bi zelo hitro zaposlil Charlesa Crufta, vizionarskega prodajalca, ki se je takratnemu Sprattovemu startupu, če se izrazim po moderno, pridružil kot dostavljalec, ko mu je bilo samo 14 let. A že pri 26-ih je postal vodja “prodajnega” oddelka, saj se je dokazal kot odličen trgovski “potnik”, ko je idejo o popolni hrani za pse prenesel v celinsko Evropo in Ameriko, kjer je Sprattova hrana med drugim zaslovela zaradi agresivne promocije na cigaretnih škatlicah, kar je bila še ena poteza “pred časom”.

Ključnega pomenda pa je Cruftova prodajalska strategija. Pri promociji Sprattovih piškotov osredotočil predvsem na lastnike pasemskih psov s predpostavko, da so tej pripravljeni odšteti več za razvajanje svojega psa. In kako najlažje na kup nabereš čim več pasjih skrbnikov s pasemskimi psi? Organiziraš pasjo razstavo, jasno! Tako je leta 1891 na Crufts Dog Show, ki poteka še danes in lahko samo uganete, kaj je bila glavna zvezda razstave; hrana za pse, seveda. O Cruftu so med drugim zapisali: “His methods, as later demonstrated in his dog shows, were to attract attention and to excite the imagination of the public as the most effective means of making a product desirable.” (5)

Ampak, ste se že vprašali, kako popolna je bila ta “popolna hrana za pse”?

Ali veste, da so bili prvi billboardi v Londonu pravzaprav oglasi za pasjo hrano, torej Sprattove piškote? Njegovi oglasni plakati so prikazovali Indijance, kako s puščicami lovijo bizone ter s tem dajali vtis, da naj bi bila glavna sestavina te popolne hrane prav bizonovo meso, čeprav se Spratt o sestavinah, ki jih je uporabljal pri proizvodnji pasje hrane, ni nikoli izjasnil. Še več, bistveno več virov namreč navaja, da so bile glavne sestavine v teh “popolnih” piškotih moka, goveja kri in rdeča pesa. Daleč od opevane popolnosti, a ne? Več v spodnji fotogaleriji. Ampak Spratt je že vedel, kaj je glavni trik dobre prodaje – odlična zgodba in roko na srce, 150 let kasneje se situacija ni bistveno spremenila.

Za pse še vedno kupujemo popolne obroke in se ne zavedamo, da je popolnost kot lepota – relativna, odvisna od trendov, marketinga in prodaje. Danes pa niti najbolj popolna hrana ni dovolj popolna, ker vedno pride nova, ki je bolj popolna. To ni evolucija, to je bitka za tržni delež. Narava ne pozna popolnih obrokov, pozna samo ogromno raznolike hrane, ki je popolna vsaka po svoje. Vse ostalo pa je marketing.

Sprattu je uspelo nekaj, kar je, če pogledamo z druge perspektive, precej bizarno: ljudi je uspešno prepričal, da psi potrebujejo posebno hrano za pse, danes pa kopici tujih holističnih veterinarjev in drugih aktivistov (neuspešno) poskuša ljudem odpreti oči, da je normalna, sveža, „človeška“ hrana za pse čisto OK. Ah, kaj OK – popolna in bistveno boljša, tudi bolj naravna izbira, če hočete, od najbolj naravne industrijsko pripravljene hrane za pse.
To, da “človeška hrana” ni primerna za pse pa je zgolj še ena izmed oglaševalskih potez, ki se do današnjega časa pravzaprav ni spremenila. Spreminjajo se zgolj sestavine, koncept popolne hrane pa spi na lovorikah Spratta, ki se v grobu prav sladko smeje.

Fotogalerija

Sprattov imperij pregrehe v 2. pol. 20. stoletja

Sprattov imperij se je širil tudi po njegovi smrti leta 1880. Asortiman produktov se je sčasoma razširil na raznovrstno hrano za živali, od ptic do ribic, v ponudbo so vključili opremo in dodatke, kot so ovratnice, povodci, boksi. Leta 1960 je Sprattovo korporacijo kupila druga korporacija: Spillers. Njihova primarna dejavnost je bila mlinarstvo, potem so začeli s proizvodnjo mornarskih piškotov, na začetku 20. stoletja pa je bila ena izmed njihovih dejavnosti tudi proizvodnja pasje hrane (piškotov) in z nakupom Sprattovega podjetja so si v 2. polovici 20. stoletja tako zagotovili še večji tržni delež. Spillers je leta 1979 kupil Dalgety, ki je kasneje kupil še Felix in leta 1997 vse skupaj prodal Nestleju. Očitno se res vse začne in konča – pri velikih treh.

Ob pravem času na pravem mestu ali … ?

Ne, Spratt ni bil ob pravem času na pravem mestu, bil je pred svojim časom, ki je znal razmišljati izven ustaljenih okvirjev. Kaj so psi „pred Sprattom“ jedli, vemo; stanke od kosila, tisto, kar so ulovili ali našli (mrhovino …), kar je bilo za takratni čas popolnoma samoumevno in nihče (razen Spratta) ni pomisli, da bi lahko bilo kakorkoli drugače. Podobno se dogaja danes, a v obratni smeri: velika večina ne pomisli, da bi psa lahko hranila še s čim drugim kot z briketi. A ni to pravzaprav – ironija? A ni morda nastopil čas, da tudi mi začnemo razmišljati izven ustaljenih okvirjev in ozavestimo stvari, ki so postale samoumevne?

Viri in nadaljnje branje:
  1. Spratt’s
  2. Spratt’s complex (wiki)
  3. Who made that dog biscuit?
  4. History of Spratt’s dog cakes
  5. The story of Charles Cruft125-years on
  6. Purina
  7. Spillers
  8. Dalgety
Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Lena Gregorčič
Sledi Lena Gregorčič:

Najraje se sprašujem o tistem, kar večina smatra za samoumevno in še toliko raje plavam proti toku - je veliko večji izziv in brez izzivov mi je v življenju dolgčas.

Komentiraj