» » “Sam moraš ugotoviti, kaj je tisto, kar je najboljše za tvojega psa”

“Sam moraš ugotoviti, kaj je tisto, kar je najboljše za tvojega psa”

Objavljeno v Trendi | 0

Leonard Baričević (Veterinarski center Elbivet) je prav gotovo veterinar, ki bi si ga za svojega izbrala čisto vsaka pasjeljubka. Ne samo da delo opravlja s srčnostjo in predanostjo, ampak je tudi odličen sogovornik, ko tema pogovora nanese na svežo hrano za pse ali različne komplementarne metode zdravljenja.

Prav zaradi tega sem se odločila, da Leona povabim na pogovor. Vedno me namreč zanima, kako na omenjeni tematiki gledajo veterinarji, saj vem, da nisem edina, ki opaža velik razkorak med stroko in dejanskim povpraševanjem ter željami skrbnikov psov in mačk. Kakšen trend v zvezi s svežo hrano opaža Leonard in zakaj na terapevte, ki se ukvarjajo s komplementarnimi metodami zdravljenja, gleda kot na kolege iz stroke? Preberite spodaj 🙂

Kot veterinar delaš že 10 let. Mi lahko poveš, kako se je v zadnjem času spremenilo povpraševanje po sveži hrani? Jaz sem prepričana, da imaš vedno več pacientov oz. njihovih skrbnikov, ki se zanimajo za svežo hrano?

S tem se popolnoma strinjam. V zadnjih dveh ali treh letih je povpraševanje po sveži hrani bistveno naraslo in narasla je tudi ponudba. Prej se že pripravljene zamrznjene hrane ni dalo dobiti in so tisti, ki so želeli tako hraniti psa, v trgovini sami kupili svežo hrano, ki je namenjena ljudem ter pripravili obroke za psa. Zdaj imajo tudi druge možnosti, saj je tudi več ponudnikov, ki prodajajo svežo hrano prav za pse.

Tukaj je tudi neposredna povezava med trgom in tistim, kar ljudje dejansko kupijo. Zakaj? Svežo hrano so imeli ljudje na razpolago vedno. Vedno. Dejansko je to »človeška« hrana, ki jo pripraviš za psa ali mačko. A če imaš na trgu več različnih možnosti, se ljudje lažje odločijo. Kar želim s tem povedati, je to, da niso ljudje samo rekli ok, bomo mi bolj naravno kuhali, pripravljali hrano … ne, ni samo to. Ljudje imajo danes tudi možnost izbire take hrane, ki je pripravljena ali deloma sestavljena. Zaradi tega se tudi povpraševanje povečuje, saj si ljudje rečejo OK, bomo poskusili. Dosti težje je, če bi človek sam kupoval vsako stvar posebej. Menim, da je to tudi največja težava pri sveži hrani, sestaviti pravilen obrok; to je tisto, kar večino odbije, kako to narediti.

Poleg tega je zadnje čase tudi trend vsega naravnega ter biološkega in se temu dosti bolj posvečamo. Dosti večje je tudi ozaveščanje, ljudje se odločajo za svežo hrano, ki je bodisi komercialno narejena prav za pse, ali taka, ki jo kupijo in naredijo.

OK, trend torej narašča, ponudba tudi – pa je to vedno dobro?

Če nam trg ponuja več izbire, je to po mojem dobro, čeprav to samo po sebi povleče kup drugih težav: ogromno izdelkov, med katerimi se ljudje izgubijo in potem ne vedo, kaj izbrati oz. imajo težavo pri izbiri kakovostne hrane, saj vse gotovo niso na enakem nivoju po kvaliteti. Če ima človek preveč možnosti za izbiro, se težko znajde, to je potem ta »pomanjkljivost«. Je pa po drugi strani možnost izbire seveda odlična, če veš, kaj izbrati.

Ko nekdo zavrne brikete in ti reče, da bo hranil psa izključno s svežo hrano, si za, proti, spodbujaš, zavijaš z očmi? Vem, je to namreč kar pereča tema med veterinarji in lastniki živali, ki svoje pse in mačke hranimo s svežo hrano.

Jaz sem veterinar in skačem od veselja, če je pes zdrav 🙂 To je moj cilj. Če ima pes hrano, s katero je zagotovljeno, da je zdrav, da lepo prerašča, da ima lepo dlako, da mu ustreza prebava, je zame v redu. Če se lastnik odloči za določeno vrsto hrane in jo prilagodi tako, da bo primerna za njegovega psa ali mačko in je žival na tej hrani zdrava, sem jaz zadovoljen. Ne izključujem in ne spodbujam ne enega ne drugega.

In tudi če sam nimam sveže hrane v ambulanti, to ne pomeni, da jo izključujem. Trenutno nimam takih pogojev in možnosti, da bi še to ponujal zato nekako prepuščam lastnikom, da se sami odločijo, s čim bodo hranili svoje živali. Se pa v izbiro vedno umešam, ko vidim, da ima pes z izbrano hrano težave. V takih primerih se vedno posvetujemo z lastniki o tem, kaj lahko dosežemo s prehrano, ne glede na to, kaj bodo on hranili, da dosežemo čim bolj optimalno in popolno hrano, ki bo za psa pomenila zdravo življenje.

Ker ni enotnega recepta za vse …

Drži. Ni enotnega recepta, vsak pes je obravnavan posebej, vsak pes ima določene težave. Vsak pes tudi presnavlja malenkost drugače in to kljub temu, da gre za eno in isto živalsko vrsto. Ja, splošne smernice morajo biti enake, potem pa se stvari malo razlikujejo.

Foto: osebni arhiv

Čeprav je osnovno izhodišče ZHP-ja, da če procesirana hrana ni najboljša izbira za ljudi, se lahko potem upravičeno vprašamo, zakaj je dobra za naše živali. Pa vendar – tvoj komentar k temu? Nenazadnje bo vedno določen odstotek ljudi ubral lažjo pot …

Proizvajalci morajo poskrbeti, da je proces predelave hrane tako izpeljan, da lahko ponudiš kakovosten izdelek. Načeloma se trudijo to narediti. Res je bilo ogromno afer glede predelane hrane pri živalih, uporabljalo se je veliko sestavin, ki so bile slabše kakovosti, neprimerne za človeško prehrano, ki so potem končale v prehrani za pse in mačke. To je sporno v tem smislu, da slaba kakovost vhodnih sestavin v osnovi ne more pomeniti super kakovosti izdelka na koncu. Če imamo in se trudimo, da imamo, dobro kakovost izdelka na začetku, mislim, da je taka hrana potem v osnovi primerna. Zdaj pa tako: kaj se dogaja, če je slaba vhodna sestavina, če je industrijski proces, slabo narejen …

Načeloma velja enako kot za človeško živilsko industrijo. Ko zaupamo določenim proizvajalcem, da poskrbijo, da nam bodo dali dober izdelek, varen za nas in ne predelan na škodljiv način, na enak način bi morali zaupati tudi tistim, ki proizvajajo hrano za naše živali. Težava pa je spet ogromno proizvajalcev, ogromno hrane na trgu, zelooo različna kakovost.

O surovi hrani in higieni:

Če psu vsak dan pripravljamo hrano, moramo biti toliko vešči, da imamo primerno mesto in da je to pod kontrolo (v smislu higiene). A ko ljudje začnejo s priprave hrane, tega večinoma ne vedo. In potem, če so težave … potem je hrana kriva. Ampak v osnovi ni kriva hrana. Kriva je naša nevednost.

Pa misliš, da bi bila tvoja odgovornost večja, če bi ljudi množično napeljeval k sveži hrani? Odgovornost v tem smislu, da za večino briketov stojijo korporacije in klinične študije, medtem ko je pri sveži hrani tega bistveno manj. Poleg tega veliko ljudi ni seznanjenih z osnovami priprave svežih pasjih obrokov in bi ob morebitnem nesporazumu lahko hitro okrivili veterinarja, ki je tako svetoval, čeprav so v resnici oni tisti, ki so neko navodilo recimo razumeli narobe.

Veterinarji lahko nekaj svetujemo, lastnik pa je tisti, ki se mora odločiti, s čim bo hranil psa ali mačko. On se mora odločiti. Ja, glede na to, kakšno hrano bo on izbral, mu lahko mi še dodatno svetujemo, kje so lahko težave. Ampak ko mene nekdo vpraša, kaj bi dali psu za jesti, jim vedno naštejem vse možnosti, ki jih ima na voljo. Lastnik se mora potem sam odločiti, saj so prednost in slabosti pri vsaki izbiri; kaj je tisto, kar je najboljše za tvojega psa, moraš ugotoviti sam. Navsezadnje je tudi pri ljudeh tako, da pri hrani za živali ni samo to, kaj je najbolje zanje, ampak mora biti tudi neka kombinacija, ki ustreza lastniku in živali, recimo cenovna dostopnost, možnost, da ima to vedno na razpolago …  Tako da je tukaj vmes veliko dejavnikov. Jaz poskušam podati čim več informacij, da lastniki to absorbirajo in sem jim v podporo, če potrebujejo pomoč. To je to, kar lahko naredim z moje strani.

Lastnik je tisti, ki mora zbrati informacije. Ko je enkrat žival njegova, je na njem, da se odgovorno prej pozanima, kako in s čim jo bo hranil. Živalca je njegova. Določene informacije lahko damo veterinarji, ampak je tudi res to, da je količina informacij, ki jih ljudje dobijo od nas, včasih lahko omejena. Čeprav jim skušamo podati čim več informacij, nam za poglobljene pogovore o prehrani pogosto zmanjka časa. Veliko mora zato lastnik tudi sam narediti. Veliko se jih sicer tega zaveda, dosti pa se jih ne.

Imam občutek, da skladno z zanimanjem za svežo prehrano, narašča tudi zanimanje za različne naravne rešitve oz. komplementarne metode zdravljenja?

Isti trend kot pri ljudeh; vsi si želimo neko naravno zdravljenje. Take metode zdravljenja so bile prej manj dostopne, zdaj so bolj, več se ve, lažje tudi dostopamo do informacij. Seveda so ljudje tudi bolj osveščeni, zdaj jih imamo recimo kar nekaj veterinarjev homeopatov oz. se veterinarji lahko specializirajo homeopatijo. Pred tem so ljudje recimo kombinirali s humanimi homeopati, tukaj pa ne moreš zadeve popolnoma enačiti, ker gre za drugo živalsko vrsto, z drugačnimi specifikami.

Ja, trend povpraševanja narašča in tudi dostopnost je boljša. Spet pa velja enako kot pri hrani: se pojavljajo določeni ljudje, govorim zelo na splošno, ki nudijo alternativne metode zdravljenja za živali, za katere pa se ve da, da so lahko nekako zavajajoče. Lastniki, ki so mogoče malenkost bolj laični in ne vedo točno, kako in kaj, se lahko hitro zavedejo in uporabijo take vire informacij kot strokovne, ki pa to v resnici niso. In to je lahko problem.

Torej –  DA, dokler niso šarlatani?

Ja, točno to. To je najtežje, torej izločiti tiste, ki so šarlatani in delajo škodo stroki ter vsem tistim, ki se s tem resno ukvarjajo.

Če pustiva šarlatane ob strani … Podpiraš torej idejo, da gre pri klasični in komplementarni veterini za sodelovanje in ne tekmovanje?

Jaz neposredno sodelujem z različnimi terapevti, ker jih smatram kot tudi ljudi iz stroke. To so veterinarji, ki se dodatno specializirajo za določene metode, da bi jih lahko komplementarno uporabili poleg običajnega klasičnega zdravljenja.

Sem pa zelo izbirčen glede sodelovanja zaradi tega, ker vem, da niso vsi na enakem nivoju. Če jaz svojega pacienta referiram nekomu, ki se ukvarja s komplementarnimi metodami zdravljenja in pričakujem, da bo lahko pomagal, si želim, da gre moj pacient v dobre roke. Se pa tudi to področje razvija, kar pomeni, da imamo vedno več ljudi ki se s tem ukvarjajo.

Ne deluje pa vse za vse, normalno. Določene stvari se podajo bolj takim zdravljenjem, druge pa manj. In tudi že tukaj malo usmerim stranke. Veliko strank se samih odloči in poišče take terapevta, nekatere pa se obrnejo na nas in potem poskušamo najti takega specialista.

Sam imam dobre izkušnje, sodelujem z ljudmi, ki se recimo ukvarjajo z akupunkturo, ki se je že večkrat izkazala za uspešno in vemo, da deluje. Potem je tukaj še recimo fizioterapija, kiroprakitka … vse to uporabljam in se poslužujem tega, ker vem, da so take metode dandanes na razpolago. Če imajo možnost pomagat pri našem zdravljenju in pripeljati do tega, da je moj pacient boljši in zdrav – se z njimi absolutno strinjam!

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Lena Gregorčič
Sledi Lena Gregorčič:

Najraje se sprašujem o tistem, kar večina smatra za samoumevno in še toliko raje plavam proti toku - je veliko večji izziv in brez izzivov mi je v življenju dolgčas.

Komentiraj