» » Veterinar na posebni misiji

Veterinar na posebni misiji

Objavljeno v Trendi | 0

Kaj imajo skupnega zlate ribice, želve rdečevratke in mačke? Na prvi pogled čisto nič, razen če ti o njih pripoveduje Peter Maričić, dr. vet. med. Potem kmalu ugotoviš, da imajo invazivne vrste želv, rib in drugih živali ter naše mačje princese najmanj eno skupno lastnost – v okolju lahko povzročijo veliko škodo, tisti, ki jih je spustil v okolje, pa je vedno človek. Ne glede na vrsto živali, skupni imenovalec težav ostaja enak: neodgovorno skrbništvo.

Petra Maričića Primorci poznajo kot veterinarja za eksotične živali, kot zunanji sodelavec dela v izolski in koprski veterinarski ambulanti.  Nad invazivnimi živalskimi vrstami se je navdušil, ko je z biologi sodeloval na različnih projektih Univerze na Primorskem, s katero kot asistent pri nekaterih predmetih sodeluje še danes.

Sama sem do Petra sicer prišla čisto po naključju: marca sem v Izoli naletela na njegov urbani ribnik z akvaponiko, inovativno rešitvijo, s katero poskuša ozaveščati in reševati težave z invazivnimi vrstami v našem okolju. Koncept me je tako navdušil, da mi je bilo takoj jasno, da ga moram predstaviti tudi na ZHP-ju, kljub temu da v prvi vrsti ni povezan s psi ali mačkami. Je pa zagodba prav gotovo zanimiva za vse, ki podpirate odgovoren odnos do vseh živali in okolja 🙂

Tako sva junija sedela ob njegovem urbanem ribniku v Kopru, a nisva bila čisto nič popikana od komarjev (kako to, vam zaupam v nadaljevanju) ter se pogovarjala o tem, kako se zaradi invazivnih in tujerodnih živalskih vrst ruši naš ekosistem, kako je na Debelem Rtiču že reševal ameriškega goža (še ena tujerodna vrsta, ki ogroža naše kače), kako v Rimu papige spodrivajo domorodne ptice in kako smo ljudje zaradi navdušenosti nad določeno živaljo, kot je recimo sivi žako, jo sposobni iz narave praktično iztrebiti. In to samo zato, ker nam je všeč in bi jo imeli kot ljubljenčka!

Po »ogrožene primerke« ni treba v tropske kraje

Ogrožena je recimo tudi divja mačka in to zaradi naše, udomačene mačke.

Domača mačka se namreč lahko pari z divjo mačko, a njun potomec ni več divja mačka, kar lahko posledično pripelje do izumrtja divje mačke, pove Peter in nadaljuje, da so mačke res fascinantne živali, ki nam takoj zlezejo v naša srca, so pa po drugi strani tudi izjemne plenilke. Zaradi tega predstavljajo velik naravovarstveni problem in če ne bomo česa naredili v tej smeri, se nam obeta velika škoda. Zunanje mačke ne lovijo samo miši in podgan, temveč tudi ogrožene vrste malih sesalcev, kot so recimo rovke, voluharji, dimaste miši, ptiče in druge plazilce … Pred leti so v Združenih državah Amerike naredili raziskavo, kjer so tako prostoživeče mačke kot lastniške mačke, ki živijo zunaj, opremili s kamerami. Rezultati, ki so jih dobili, so bili neverjetni, saj so ugotovili, da mačka prinese na ogled zgolj vsak 5. plen. Res je tudi, da so nekatere mačke plenilsko bolj sposobne, druge manj, a mačke na koncu uplenijo 3 milijarde ptičev v Ameriki, 1 milijardo plazilcev in 7 milijard malih sesalcev. Skupaj torej nekaj več kot 10 milijard. Milijard! In ne samo to: »Več deset vrst živali je zaradi mačk že izumrlo, zlasti endemične vrste na tropskih otokih, kamor je človek naselil mačko,« še doda.

Veliko lahko naredimo že z omejenimi izhodi

Zunanje mačke v resnici predstavljajo veliko naravovarstveno težavo, zato bi bilo idealno, če bi jim z vsemi obogatitvami okolja omogočili notranje življenje. Ne samo, da bi poskrbeli za naravo, izognili bi se dodatnim zdravstvenim in veterinarskim stroškom, ki jih prinaša zunanje življenje, poleg tega pa bi mačke obvarovali pred avtomobili. Če ne gre drugače, pa mački omejimo izhode vsaj med aprilom in junijem, še doda. A zakaj? Tako lahko rešimo na stotine ptičjih mladičev, ki takrat zapustijo gnezdo! Večina operjenih ptičjih mladičev je sposobna poskakovanja in poletavanja, niso pa zmožni še normalnega leta, zato so enostaven plen tudi za najbolj lene mačke.

Ste ob tem pomislili na ugovor, da je to kot češ »naravna selekcija«? V resnici to ni tako preprosto, saj kot pravi Peter je mačka prekomerno namnožena zaradi človeka in ni izpostavljena naravni selekciji, ti ptiči pa so. Poleg tega ni samo mačka tista, ki pleni te ptiče, so tudi druge živali in vplivi, od bolezni do pomanjkanja in dostopnosti hrane, naravni plenilci, promet, onesnaženost okolja idr.

Skratka: odgovornost za okolje, za življenje okoli nas in biotsko raznolikost, nosimo tudi skrbniki mačk in ozaveščanja ne more biti nikoli preveč!

Je izpust v okolje res najbolj elegantna rešitev?

Tudi ko beseda spet nanese na zlate ribice in želve rdečevratke, ki med najinim pogovorom uživajo v ribniku, ne moremo mimo tega, da je za njihov izpust v naravo kriv človek kot neodgovoren skrbnik. Lahko se je teh živali preprosto naveličal, nima več časa ali finančnih sredstev za oskrbo, pove Peter: »Pri želvah in ribah je težava tudi to, da jih ljudje kupijo, ko so še majhne. Dejansko ne vedo, da lahko zlata ribica zraste tudi do pol metra in ima zelo dolgo življenjsko dobo, recimo 15 let, želva recimo tudi 70 let, seveda če imata ustrezne pogoje in hrano.«

Mnogim se zato zdi izpust v okolje najbolj elegantna rešitev, a s takim početjem neposredno rušijo biodiverziteto našega okolja. Želva rdečevratka se je tudi znašla na seznamu potencialno invazivnih vrst živali in rastlin, ki ga je pripravila Evropska unija kot del strategije za ukrepanje na tem področju. V praksi to pomeni, da bo prepovedno trgovanje, gojenje ter uvoz in izvoz živali, ki so se znašle na tem seznamu. Na seznamu je približno 26 vrst živali, zlate ribice sicer ni med njimi, je pa tujerodna in dokazano škodljiva, pojasni moj sogovornik.

»Invazivne živalske vrste so vedno bolj vroča tema zaradi velikega vpliva na biodiverziteto, torej biotsko raznolikost okolja. Veliko število različnih vrst živali in rastlin v nekem ekosistemu je nujno za ohranjanje ravnovesja, a zaradi invazivnih živalskih vrst to ravnovesje pada. Če karikiram: namesto da bi v nekem ekosistemu imeli 10 000 različnih vrst živali, rastlin in drugih organizmov, nam jih ostane samo še 1000.«

Seveda pa se ne smemo zanašati samo na uredbe in predpise, pri invazivnih vrstah živali lahko veliko naredimo tudi sami. Najprej tako, da jih ne spustimo v okolje ali pa posvojimo tiste ribice, ki so že v okolju. Peter je namreč dobil dovoljenje za izlov zlatih ribic in se povezal z verigo trgovin za male živali, kjer je možno kupiti zlate ribice, ulovljene iz okolja: »Tako lahko osveščam. Vsak, ki kupi zlato ribico iz okolja, se bo vprašal, kaj je delala v okolju. Potem mu lahko razložim, da je to ribico nekdo kupil in jo izpustil v okolje, kjer je naredila veliko škode. Poleg tega pa mi vsak, ki kupi zlato ribico iz okolja, omogoči, da grem po novo. S tem bi tudi rad dokazal, da se lahko s pomočjo gospodarstva vzpostavi nekakšen dolgoročen pristop.«

Urbani ribnik

Del rešitve, ozaveščanja in nenazadnje tudi financiranja Petrovega projekta ZooSofia, pa je tudi urbani ribnik z akvaponiko, razlog, zaradi katerega sva se sploh dobila. A kot vidite, je Peter izjemno zanimiv sogovornik, ki mu kar ne moreš nehati postavljat vprašanj 🙂

Gre za inovativni ribnik, ki ga lahko postaviš praktično kjerkoli: v notranjem prostoru, na vrtu, terasi … zaradi akvaponike pa omogoča tudi delno samooskrbo. Tako ribnik ni namenjen samo ribam ali želvam, ampak lahko z njegovo pomočjo gojimo paradižnike, baziliko, solato … Akvaponika je v tem primeru tudi ena izmed glavnih rešitev v boju proti zeleni algi, ki je škodljiva za vodne živali in kazi videz ribnikov. Tisti, ki imajo doma »navadne« ribnike, se z zeleno algo neuspešno borijo iz tedna v teden in to kljub vsem filtrom ali kemikalijam. V urbanem ribniku teh težav ni: »Velik del vodnega telesa je v temi, tako da je alga v temi, rastline, ki rastejo na ribniku, črpajo ven hranilne snovi, zato je potem, jasno, manj hranil za alge.«

»Ljudje smo zaradi »ljubiteljstva« zmožni iztrebiti določene vrste živali iz narave. Če smo tega zmožni kot družba, zakaj ne bi bili zmožni iz narave iztrebiti tudi invazivnih vrst živali?«

In zakaj naju niso popikali komarji, kljub temu da sva sedela ob ribniku?

Prvič zaradi posebnega filtra v ribniku v katerega se ujamejo ličinke komarjev in se posledično ne morejo niti razviti, drugič pa zato, ker je v urbanem ribniku še ena tujerodna vrsta – gambuzija, riba, ki se prehranjuje tudi z ličinkami komarjev. V Škocjanski zatok so jo pripeljali pred približno 100 leti, saj so tako želeli preprečiti širjenje malarije, ki jo prenašajo komarji. Gabuzijo so sicer razširili po vsem svetu, redko kje pa je pomagala, saj ne pleni samo ličink komarjev, ampak tudi ikre drugih rib. Posledično je upadlo število drugih rib, ki so tudi jedle komarje, zdaj pa je postala invazivna in škodi našim domorodnim ribam. Je pa očitno več kot koristna v urbanem ribniku 🙂

Prihodnost narave je v inovativnih rešitvah ljudeh

Na začetku prepisovanja pogovora s Petrom sem si zvesto zaprisegla, da uvoda res ne bom začela klišejsko, da je to veterinar posebne sorte, ki … No, zdaj ga tako končujem: Peter Maričić je prav gotovo veterinar posebne sorte, a daleč stran od klišeja! Če si konvencionalen prav gotovo ne moreš premakniti mej, pa čeprav so te pogosto samo v naših glavah 🙂

Za več zanimivih informacij spremljaj Zoosofio na Faceboku ali obišči spletno stran urbani-ribnik.com >>>

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Lena Gregorčič
Sledi Lena Gregorčič:

Najraje se sprašujem o tistem, kar večina smatra za samoumevno in še toliko raje plavam proti toku - je veliko večji izziv in brez izzivov mi je v življenju dolgčas.

Komentiraj