Žita v pasji hrani so ena izmed sestavin in tem, ki so v zadnjih letih temeljno predrugačila področje pasjega nutricionizma in hrane za živali na splošno. Kot gobe po dežju rastejo hrane za pse brez žit, ki namesto žit običajno vsebujejo krompir, grah ali kateri drug vir ogljikovih hidratov. Hrana za pse brez žit še ne pomeni brez ogljikovih hidratov in tudi vseh žit ne moremo vreči v isti koš. Nekatera izmed njih lahko predstavljajo dober vir balastnih in drugih hranilnih snovi, seveda če psu tak način prehranjevanja ustreza.
Res je, da žita nekaterim psom povzročajo težave, res pa je tudi, da jih drugi lahko uživajo brez kakršnihkoli težav, a kljub tem velja, da ni vsako žito “dobro” žito in vsako žito še ni – pšenica, ki je zaradi številnih razlogov (zlasti GSO) visoko pri vrhu osovraženosti. Posledično se rado zgodi, da kar apriori odklonimo vse, kar zgolj po uporabi spada med žito, čeprav to ni – recimo ajda.
In kako ločiti seme od plevela (skoraj dobesedno) in od kod slab sloves žit?
Zakaj so žita v pasji hrani na slabem glasu?
Razlogov za to je več. Koruza in pšenica sta visoko na seznamu pogostih alergenov pri psih z alergijami na prehrano. V takem primeru je seveda tudi prav, da se jim izognemo in kakršnokoli drugo filozofiranje je odveč.
Potem je tukaj še težava izjemno visoke vsebnosti žit v nizkocenovni hrani za pse, ki je lahko ponekod 60 do 80 %! Zato pa tudi je taka hrana poceni, saj je visoka vsebnost žit kot vir rastlinskih beljakovin cenovno najbolj ugoden nadomestek beljakovin živalskega izvora; kilo pšenice je cenejše kot kilo piščanca. Da bi pa zagotovili potreben vnos beljakovin iz rastlinskih virov, mora biti količina hrane zato seveda bistveno večja, včasih tudi do 3-krat v primerjavi s hrano za pse, ki temelji na beljakovinah živalskega izvora! Pes je v osnovi še vedno mesojedo bitje, ki za svoje delovanje lahko najbolje izkoristi beljakovine živalskega izvora.
Eden izmed razlogov za splošno nenaklonjenost žitom v pasji hrani je tudi svetovna afera iz leta 2007, ko je po svetu zbolelo in umrlo več psov (zaradi kupovanja kontaminiranega pšeničnega glutena v neki kitajski tovarni).
Trend hrane brez žit se širi tudi v prehrani ljudi, kar nedvomno spreminja navade in povpraševanja tudi pri skrbnikih psov. V času splošnega vračanja k naravi ter prehrane volka v naravi, s katerim radi primerjamo naše pse na kavču, je seveda jasno, da si volk v gozdu ni skuhal polente. Res pa je, da je od volka do udomačitve psa minilo že kar nekaj časa in nekateri raziskovalci kot ključno razliko med volkom in udomačenim psom navajajo prav drugačno prebavo oz. zmožnost prebave ogljikovih hidratov. Najnovejše ugotovitve namreč umeščajo razvoj zmožnosti prebave ogljikovih hidratov pri udomačenih psih ravno v obdobje, ko so naši predniki postali poljedelci: takrat so se spremenile naše prehranjevalne navade, čemur so se prilagodili naši pasji prijatelji.
Množični pridelki, pesticidi in gensko spremenjeni organizmi so nas v zadnjem času prav gotovo odvrnili od koruze in pšenice, smo pa zato odkrili že nekoliko pozabljena žita ali pa žita, ki to v resnici sploh niso – in se pogosto znajdejo tudi na seznamu zdravih dodatkov v pasjih skledah.
Pražita in psevdožita
Obstajajo različne klasifikacije žit in so odvisne predvsem od vede, ki se z njimi ukvarja. Žita se lahko delijo glede na način kolobarjenja, gojenja in pridelave … zato je enotna delitev malo nehvaležna, saj v osnovi lahko pride do drugačnih klasifikacij iste rastline na posameznem področju. Načeloma velja, da so žita skupno ime za kulturne rastline s klasi, ki jih agronomi delijo dalje na prava (bela) žita in neprava (prosasta) žita, imenovana tudi psevdožita (psevdo kot lažno).Mednje denimo spada ajda, ki jo sicer uporabljamo kot žito, je pa daljna sorodnica rabarbare.
Potem so tukaj še ti. pražita, s katerimi načeloma označujemo žita, ki se v zadnjih stoletjih (morda celo tisočletjih) po sestavi niso veliko spremenila oz. jih ljudje niso selektivno vzrejali, če se izrazim v žargonu pasjeljubcev. Od kmetovalca terjajo kar nekaj časa in potrpljenja, zato niso zanimiva za množično industrijsko pridelavo, kot recimo to velja pri pšenici.
Pod pražita tako štejemo nekatera žita in psevdožita, ki so ohranila primaren genetski zapis, za svojo pridelavo ne potrebujejo agrokemičnih sredstev, dodatno so zaščitena še z ovojem, ki jih ščiti pred zunanjimi dejavniki in ga je treba pred mletjem obvezno odstraniti z luščenjem. Med pražita tako spada pira, oves, proso, kvinoja, amarant, bulgur in pa tudi ajda itd.
Lažje prebavljiva in odličen vir balastnih snovi
Pražita naj bi bila lažje prebavljiva; v primerjavi z vsem dobro poznano pšenico imajo tudi bistveno boljšo prehransko vrednost, ki se kaže z višjo vsebnostjo beljakovin in vlaknin, zaradi česar dobro vplivajo na peristaltiko. Nekatera pražita so lahko vir prebiotikov (“hrane” za probiotike). Topne vlaknine, ki jih recimo vsebuje oves, lahko pozitivno vplivajo na raven sladkorja v krvi, primerna so tudi za vzdrževanje telesne teže (hrani dodajo “volumen”). Pražita in psevdožita kot taka so odlična alternativa škrobni hrani v primeru, da mora pes uživati prehrano z manj beljakovinami, kar običajno pride s starostjo ali z določenimi zdravstvenimi težavami. Zato je zelo nehvaležno, če jih vržemo črni seznam samo zato, ker jim generično pravimo, da so to žita.
Spodbujanje zdrave prebave in črevesja, pomoč pri vzdrževanju telesne teže in dober vir balastnih snovi: to so denimo razlogi, zakaj lahko pražita in psevdožita v manjši količini vključimo v pasjo hrano – in nikakor ne zato, da bi z njimi na poceni način nadomestili beljakovine živalskega izvora.
Poleg tega morajo biti vedno termično obdelana, torej kuhana, saj so v nasprotnem primeru popolnoma neprebavljiva, kar lahko sproži nemalo prebavnih težav (napenjanje, driska …) – morda ste jih kdaj že doživeli, če ste psa hranili s hrano, ki je imela visoko vsebnost žit ali pa so bila ta neustrezno pripravljena.
Vsako zrno žita še ni razlog za odklon
Zaradi številnih pozitivnih lastnosti psevdožita in pražit, jih vedno pogosteje zasledimo tudi v hladno stiskani hrani za pse, a jih pogosto napačno sprejmemo, saj smo žita apriori uvrstili na črni seznam. Če pes z njimi nima težav (alergij) jih lahko uživa brez težav; seveda ob predpostavki, da so predhodno termično obdelana ter da so v manjši količini in ne kot nadomestek beljakovin živalskega izvora; enako velja, tudi če psu sami pripravljamo hrano.
Na takem principu se denimo osnovani Naturavetal peleti, ki poleg visoke vsebnosti mesa vsebujejo tudi manjši delež kakovostnih ogljikovih hidratov, kot sta ajdova kaša, proso, oves – seveda pravilno luščeno in kuhano po posebnem postopku, ki ohrani hranilne snovi in je za pse lahko prebavljivo.
Kakorkoli obrnemo, prehrana psa je vedno odvisna od nas in predvsem od naših prepričanj. A ne glede na vse razloge, na koncu vedno obvelja tisto, ki je najbližje našemu prepričanju. Je pa fino, če poznamo različna stališča in ne pograbimo prve populistične fraze, ki je v nekem obdobju pač moderna – nikoli ne vemo, kakšne nove ugotovitve nam bo prinesla prihodnost 🙂
Celotno linijo Naturavetal hladno stiskane hrane za pse lahko preveriš tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
Dodaj odgovor