» » Ali ob smrti živali izrečemo sožalje?

Ali ob smrti živali izrečemo sožalje?

Objavljeno v Ostalo

Vsako leto okoli dneva spomina na mrtve napišem objavo, ki tako ali drugače obravnava smrt naših živali: ali se gre za to, kako se posloviti od naših najboljših kosmati prijateljev, do skoraj tabu teme, ki se dotikajo žalovanja ob smrti naših živali.

Tudi letos ne bo nič drugače; v to kislo jabolko sem zagrizla že sredi oktobra, si nabavila literaturo, razmišljala o tem, koga izmed strokovnjakov bi povabila, da bi dal kakšno kratko izjavo na to temo, bi morda vključila še mnenje kakšnega veterinarja? Potem pa sem rekla … klinc! Ali res rabim(o) dokaze in strokovnjake, ki bodo potrdili, da, ja, smrt živali nas boli, da je posledično žalovanje normalen del procesa spopadanja s smrtjo? Bom zaradi izjave strokovnjaka in seznama literature kakšnega nejevernega Tomaža prepričala, da je popolnoma normalno in razumljivo, da njegov bližnji objokuje smrt psa (mačke ali katerekoli druge živali)? Dvomim + prepričanih ne prepričujem. Škoda energije!

Vsi mi, ki naše živali obravnavamo kot enakovredne člane družine, se moramo že tekom našega skupnega življenja vse preveč pogosto zagovarjati; ja kaj pa te tako skrbi, saj je samo pes? Ah daj, mačke se zližejo same! Kaj? Toliko si dala za operacijo, saj ta tvoj pes je samo en velik strošek! …

Res je, če živali spravimo v Excel tabelo, so v marsikaterem pogledu velik finančni strošek, ampak ljubezen, ki jo dobimo v zameno, je neprecenljiva. Naše živali so z nami v najlepših trenutkih življenja in hkrati za mnoge pomenijo tudi edino oporo takrat, ko s(m)o najbolj na dnu. Vidijo nas v dobrem in v slabem in nikoli ne obsojajo, ampak nas vedno in brez vprašanj zvesto spremljajo. Ko nas zapustijo, se s tem zaključi tudi neko obdobje v našem življenju in popolnoma normalno je, da to boli.

Ko na cesti srečaš znanca in ti pove, da mu je ravno umrl stric, ki ga v resnici sploh ne poznaš, je popolnoma normalno, da mu izrečeš sožalje – ker se to spodobi. Ko nam pa umrejo živali in si skrbnik med sabo izrekamo sožalja, pogosto naletimo na začudene poglede in pikre komentarje v stilu – čakaj malo, saj je umrla samo žival in ne …?

V nekem splošnem družbenem pomenu sožalje pomeni besede tolažbe in sočutja ob izgubi bližnjega. Za vse nas, ki imamo živali kot enakovredne člane družine, je njihova izguba enaka izgubi bližnjega. V enem izmed zapisov iz preteklih let sem tudi utemeljila, zakaj izguba živali včasih boli bolj kot izguba bližnje osebe; med drugim tudi zato, ker nam živali dajejo samo dobro, ker je z njimi povezana tudi naša dnevna rutina in ker z njihovo smrtjo nekako izgubimo tudi del tega – del sebe in svoje identitete. In ravno zaradi tega je izreka sožalja na tem mestu še kako primerna.

Bolj kot se pogovarjam s skrbniki psov, ki obiskujejo predavanja in delavnice ali pa se oglasijo na hitrem klepetu na spletni strani, bolj opažam, da smo v odnosu z ne-skrbniki zelo pogosto nerazumljeni, zlasti ko beseda nanese na različna čustvena stanja, ki nam jih povzročijo naši kosmatinci: skrbi ob operacijah, negotovost in nemir ob različnih bolezenskih zapletih, »slaba vest« če psa predolgo pustimo samega doma in seveda – grozna bolečina ob smrti živali, zlasti če je nepričakovana.

V zadnjih letih so mi mnogi pisali, da so si kar oddahnili, ko so naleteli na pretekle objave, ki obravnavajo izgubo živali in žalovanje. Da so se zdaj končno pomirili, da z njimi ni nič narobe; da vidijo, da je še mnogo takih, kot so oni, ki ob izgubi čutijo grozno žalost, bolečino in praznino. Predvsem pa – da so se do zdaj počutili kot »outsiderji«, saj so bili pri bližnjih pogosto nerazumljeni.

To me na nek način izjemno boli (čeprav sem vesela, da je ZHP lahko komu v uteho), saj se po eni strani imamo za visoko razvito družbo, ki v duhu osebnostne rasti spodbuja karmično rast in povezovanje malo da ne čarovniških energij, mnogi pa na koncu padejo na najbolj osnovni vaji: sočutju do bližnjega, ki je v globoko bolečini zaradi izgube najboljšega zaveznika. Če je to pes, mačka, hrček ali kunec pa sploh ni pomembno …

Tako da, ja –  žalovati za živaljo je popolnoma normalno in nikakor ne pomeni, da je z vami kaj narobe; bolj se bojte tistih, ki so ob smrti živali ravnodušni ali ne premorejo niti enega čustva. In izrek sožalja je v takih situacijah popolnoma normalen odziv, polemiziranje okoli tega pa, po mojem mnenju, nespodobno in nespoštljivo.

Več konkretnih informacij na to temo pa najdete v spodnjih prispevkih:

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.

Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>

Lena Gregorčič
Sledi Lena Gregorčič:
Začelo se je s preprostim vprašanjem: če procesirana hrana za pse ni dobra za nas, zakaj je potem zdrava za naše pse? Končalo pa se je tako, da je ZHP že 5. leto največja info točka za vse pasje skrbnike, ki jih zanimajo drugačne rešitve :) Podpri ZHP: obišči trgovino ali preveri, kako lahko drugače pomagaš tudi ti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.