» » Bruhanje, slinjenje, cmokanje: kdaj in kako ukrepati?

Bruhanje, slinjenje, cmokanje: kdaj in kako ukrepati?

Objavljeno v Ostalo | 0

Bruhanje, slinjenje, cmokanje … pojav, ki je precej pogost pri psih. Ustroj psov je takšen, da je sam akt bruhanja nekaj, kar je predvidela Narava in je zato pri njih precej enostaven. Volkovi v naravi namreč lahko zaužijejo tudi kaj takšnega, kar jim škodi ali pa se samo preveč ali prehitro najedo in v tem primeru je bruhanje dobrodošlo. Pa je zato bruhanje nekaj običajnega tudi pri naših psih? Ne vedno in namen tega prispevka je, da si pogledamo, kdaj bruhanje ni OK in kaj lahko v teh primerih naredimo sami.

»Predpriprave« na bruhanje

Ko enkrat dobro poznamo svojega psa, zelo dobro vemo, kdaj je tik pred tem, da bo bruhal. Večina psov je v teh trenutkih precej nemirna ali pa samo obstanejo in strmijo v prazno. Naslednja faza je intenzivno slinjenje in posledično cmokanje. Slina je pri bruhanju v pomoč, saj požiralnik prevleče s sluzjo, da izbruhana hrana lažje spolzi navzgor do ustne odprtine.

Nekateri obtičijo v tej fazi slinjenja in cmokanja, čemur se lahko pridruži tudi glasno požiranje odvečne sline. Tisti, ki imamo pse, ki bruhajo, si mogoče mislimo, o, kako dobro, nekateri sploh ne bruhajo. Pa ni tako. Cmokanje lahko traja v nedogled in počasi, a vztrajno kravžlja živčke lastnikov. Če se to dogaja ponoči in pes spi v naši bližini ali celo v naši postelji, je neprespana noč zagotovljena. Poleg tega nam ne da miru misel, da naš pes trpi in mu mi ne moremo pomagati, kar še dodatno poveča stisko.

Napenjanje in otekline obraza

Bruhanje je po drugi strani lahko samo enkratno in potem mine, vendar v večini primerov ni tako. Epizode bruhanja so pogosto večkratne in nekateri se pri tem tako napenjajo, da se bruhanju pridružijo še drugi znaki, kot na primer oteklina obraza. Opazovati psa, ki ob napenjanju spušča grozljive zvoke, ob tem pa še oteka, povzroča lastnikom še večjo paniko.

Bruhanje pri psih in klasična ter holistična veterina

Dejstvo je, da je vsak pes individuum in zato poglavje zase. Lahko imamo dva psa enake pasme in z enako diagnozo pa bosta to izražala na povsem drugačen način. Tu se potem klasična in holistična veterina razlikujeta: medtem ko so orožje klasične veterine v teh primerih zdravila, ki zavirajo bruhanje in izločanje želodčne kisline, nas v holistični veterini zanima vzrok. Nikakor nisem strogo proti zdravilom, da ne bo pomote, saj so ta v akutnih fazah več kot dobrodošla. Psu, ki je od pogostega bruhanje že povsem izčrpan, prinesejo olajšanje in s tem tudi zaskrbljenim lastnikom. Uporaba na dolgi rok pa lahko spremeni ritmiko izločanja želodčne kisline in z zakrivanjem simptomov, organizem prisili, da najde drugo pot, da nam pokaže, da nekaj ni v redu.

Kaj nam je torej storiti?

Za začetek opazujemo dinamiko težav in si to beležimo. Kdaj bruha, kaj bruha oziroma kdaj cmoklja in se slini? Je to zjutraj, ponoči, po obroku, na prazen želodec, po aktivnosti … ? Vse te informacije so nujne, da se bolj približamo vzroku. Seveda v primeru, da bruhanje spremlja tudi krvava driska ali je pes po bruhanju videti precej utrujen in neješč, ne oklevamo z obiskom veterinarja. V ozadju bruhanja se namreč lahko skrivajo tudi resnejše težave, ki zahtevajo, da nemudoma ukrepamo.

Vedno bodimo pozorni na počutje psa!

Če je to spremenjeno in odklanja hrano, je bruhanje lahko simptom nečesa bolj resnega. Psi so namreč narejeni tako, da jim bruhanje kot tako ne povzroča nekih večjih težav, večina tudi z užitkom nazaj poje izbruhano vsebino, če jim to le dovolimo. Če je to tudi v primeru našega psa, potem smo lahko bolj mirni in se lotimo beleženja pogostosti in časovne razporeditve samega bruhanja/slinjenja/cmokanja. Par dni, mogoče en teden spremljamo in zapisujemo, da se nam pokaže morebiten vzorec.

Resnejših vzrokov za pojav bruhanja se v tem prispevku ne bomo lotevali, ker jih je enostavno preveč. Sploh pa se lahko sploh ne tičejo samega želodca ali prebave, ampak izvirajo od drugje – odpoved ledvic ali jeter, vnetje maternice, vnetje srednjega ušesa … so recimo nekateri od možnih scenarijev. V takšnih primerih vam branje tega prispevka ne koristi, ampak predvsem potrebujete veterinarja in to čim prej.

V tem prispevku se bomo raje lotili kroničnih bruhanj, cmokanj in slinjenj, ki ne vplivajo na samo počutje psa. Kadar pes ne bruha, je videti povsem normalno in tako lahko vemo, da najverjetneje še ni razloga za paniko. Je pa dobro, da pridemo stvari do dna, odkrijemo vzrok in na ta način pomagamo našemu psu, da zaživi kvalitetnejše življenje.

Različni tipi izbruhane vsebine

Pozorni smo na izbruhano vsebino:

  • V izbruhani vsebini so prisotni še bolj kot ne celi kosi hrane. V tem primeru je pes najverjetneje nekaj takšnega pojedel, kar mu ni ustrezalo ali pa ta hrana deluje kot alergen v njegovem organizmu in je zato prišlo do bruhanja. Druga možnost pa je, da je obrok prehitro pojedel ali pa je se prehitro po hranjenju začel poditi naokrog.
  • V izbruhani vsebini so na pol prebavljeni delci hrane oziroma je izbruhana vsebina kašasta. To nam da vedeti, da je hrana bila že nekaj časa v želodcu. Vzrok za to vrsto bruhanja je treba iskati v slabši prebavi ali pomanjkanju želodčne kisline, kar povzroči, da hrana »obleži« v želodcu in zato čez nekaj časa začne dražiti. Ob pomanjkanju želodčne kisline imajo psi običajno težave tudi z vetrovi, spahovanjem in napihovanjem. Pogosto se pridruži tudi driska. Vzrokov za slabšo prebavo je spet mnogo – od porušene črevesne flore, vnetij črevesja, pa vse do pomanjkanja prebavnih encimov.
  • Izbruhana vsebina je rumeno-zelena, včasih penasta tekočina. Gre za t.i. bruhanje žolča. Žolč je zelena gosta tekočina, ki se tvori v jetrih in shranjuje v žolčniku. Ob zaužitju hrane se sprosti v tanko črevo, kjer pomaga pri prebavi maščob. Maščobo razbije na manjše kapljice, da se lažje vsrka preko črevesne stene v kri. Pri bruhanju žolča, žolč iz tankega črevesja preide v želodec, kjer draži sluznico želodca in to povzroči bruhanje.

Čas, ko naš pes bruha, pa nam prav tako lahko veliko pove o morebitnem vzroku:

Bruhanje takoj po obroku paše v zgornjo prvo skupino. Če gre za hitrega jedca ali hiperaktivca, ki je takoj po hranjenju že pripravljen na akcijo, je samo na nas, da ga v teh trenutkih umirimo, da se hrana lepo prebavi. Kar se tiče »večnih lakotnikov«, ki jim ne uide nobena drobtinica, ki pade z naše mize, še sploh pa ne na pol razpadli ostanki hrane, ki jih najdejo zunaj, je spet na nas, da jim to preprečimo. Njim se sicer sosedov kompostni kup zdi prava poslastica, vendar jo psi z občutljivim občutljivim želodcem običajno slabše odnesejo. Potem pa so tu še alergije. Detektiva za odrivanje alergij se greste lahko tudi sami in z izločevalno dieto poskusite najti krivca. Vendar kolikor meni poročajo obupani lastniki, ki so se tega lotili, je verjetno enostavneje se oglasiti do mene, da naredimo bioresonančno testiranje.

Bruhanje žolča ima spet svoj časovni vzorec, saj psi najpogosteje bruhajo pozno zvečer, ponoči ali zgodaj zjutraj. Pojav zato pripisujejo daljšemu obdobju brez hrane (če psu na primer hranimo samo en obrok dnevno) oziroma pri starejših psih zaradi manjše aktivnosti želodca, kar poveča možnost za vstop žolča v želodec. Pogosto se pojavlja pri mladih psih ali pasmah z visoko ravnjo energije. Njihova prebava je namreč hitra in želodec zato hitro prazen. Rešitev v tem primeru je lahko enostavna, hranjenje večkrat na dan po malo in obrok pozno zvečer po 19. uri. Imela sem primere, ko so jim v začetni fazi zdravljenja malo hrane ponudili tudi ponoči. Če vas to reši pred tem, da sredi noči vozite psa ven bruhat ali poslušate njegovo vztrajno cmokanje, je to še najmanjši problem. V primeru bruhanja žolča je na začetku dobro, če se držimo neke diete. Priporoča se manj maščob v obroku in tudi nižji delež beljakovin. Klasična rešitev je kuhan piščanec in riž, vendar se psi tu spet precej razlikujejo med seboj. V svoji praksi imam navado, da za vsakega poiščemo individualno rešitev, ki njemu najbolj ustreza.

Kaj pa, če so v bruhanju prisotni delci hrane?

Če so rešitve na prvi pogled enostavne za prvo in tretjo skupino, pa temu še zdaleč ni tako za pse, ki po izbruhani vsebini pašejo v drugo skupino. Pri njih je problem običajno precej bolj kompleksen in se je potrebno bojevati na več frontah hkrati. Lahko je problem želodec, črevo, prebavni encimi, ki jih izloča trebušna slinavka ali pa vse troje hkrati. Ni redko, da se tej zmedi pridružijo še kortizol nadledvične žleze ali hormoni ščitnice. Pri teh psih je nujen sistematičen pristop, ker sicer z gašenjem samo ene vrste simptomov ne bomo prišli daleč.

Nujna je tudi dieta, ki je spet individualno prilagojena. Običajno prav tako ne gre brez podpornih terapiji, ker če bi pes imel že v štartu dovolj življenjske energije za zdravljenje, do tega stanja najverjetneje sploh ne bi prišlo. Potem pa so tu običajno ključni tudi razni prehranski dodatki, ki pomagajo organizmu na mestu, kjer je šibek. Česa se poslužiti je spet stvar vsakega posameznega primera, sama se vedno odločam na podlagi rezultatov bioresonančnega testiranja v kombinaciji z vidnimi simptomi in zato nikoli ne svetujem nečesa kar tako, na pamet.

Poiskati vzrok je v vseh primerih res ključno, ker ko enkrat poznamo vzrok, je veliko lažje začrtati optimalno pot zdravljenja, ki ima zato tudi več možnosti za popolno odpravo bruhanja. No ja, psi so pač psi in občasno bruhanje jim je povsem dovoljeno. Še sploh ker znajo to z užitkom pospraviti za seboj. 🙂

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
dr. Mojca Cerovšek, dr. vet. med.
Sledi dr. Mojca Cerovšek, dr. vet. med.:

Veterinarka, bioresonančna terapevtka in prehranska svetovalka

Mojca je veterinarka z doktoratom znanosti iz področja onkologije, ki ji raziskovalna žilica nikoli ne da miru in vsaki stvari hoče priti do konca. Je velika zagovornica naravnih oblik zdravljenja in prehranjevanja. Deluje kot bioresonančna terapevtka in prehranska svetovalka za živali, vključena je tudi v izobraževanje za veterinarje homeopate. Spletna stran: vitalizem.si Kontakt: vitalizem.mojca[at]gmail.com

Komentiraj