» » Tudi šepanje pri psih zahteva individualno obravnavo

Tudi šepanje pri psih zahteva individualno obravnavo

Šepanje pri psih je odraz bolečine in je posledica strukturnih in funkcionalnih motenj ene ali več okončin. Zanj lahko najdemo tisoč in en vzrok zato na vprašanje, zakaj pes šepa, ni vedno preprostega odgovora.

Zakaj tudi najpogostejši vzroki zahtevajo individualno obravnavo?

Splet na temo šepanja pri psih ponuja veliko najrazličnejših informacij, med najpogostejšimi opisanimi vzroki prevladujejo različne vrste poškodb, vnetje pokostnice oz. panosteitis, displazije (kolkov, komolcev, OCD), osteoartritis in degenerativne bolezni hrbtenice. V svoji praksi redno srečujem pse, ki imajo težave, povezane z najpogostejšimi vzroki za šepanje, a ne glede na diagnozo, vsakega psa obravnavam celostno, kar pomeni, da upoštevam vse gibalne strukture (mišice, vezi, tetive, sklepi, hrbtenica …) na različnih delih telesa. Z leti šolanja in izkušenj iz prakse sem ugotovila, da ni vsak izmed najpogostejših vzrokov šepanja vedno tudi dežurni krivec za bolečine pri gibanju, ampak da lahko vzroke za šepanje pri psih najdemo na različnih delih telesa.

Bolečina se lahko tako zmanjša hitro po tem, ko s pomočjo osteopatskih tehnik sprostim strukture, ki so posredno ali neposredno povezane z obolelim sklepom ali hrbtenico. Pri pregledu iščem predvsem nepravilnosti v napetosti in »notranji« gibljivosti, ki jim osteopati bolj po domače rečemo »blokada«, saj predstavljajo motnjo oziroma blokirajo uravnovešeno delovanje telesa. Z osteopatskimi tehnikami najdene blokade sprostim in tako izboljšam gibljivost, prekrvavitev, pretok limfe ali osvobodim ukleščene živce. Pes se tako bolje počuti, saj mu gibanje postane lažje.

Do katere stopnje se gibanje izboljša, pa je odvisno od obsega degeneracije sklepa in hrbtenice oziroma od obsega poškodbe, na izboljšanje pa seveda vpliva tudi genetika, telesna teža in sodelovanja skrbnika.

Težave se običajno začnejo z manjšimi spremembami v gibljivosti

Če sem prej na pisala, da na vprašanje, zakaj pes šepa, ni vedno enostavnega odgovora, saj je veliko različnih možnih vzrokov, pa bi tukaj dopisala, da je vsem šepajočim psom skupen en detajl – ta detajl je bolečina (izjema so paralize in delne paralize).

Če poenostavimo odgovor, lahko torej rečemo, da pes šepa, ker ga boli, bolečina pa je opozorilo telesa, ki nam sporoča, da je nujno potrebno nekaj ukreniti. Reševanja težave se lahko lotimo konstruktivno in skušamo najti vzrok, lahko pa se odločimo, da bomo opozorilo preprosto utišali in uporabili protibolečinska sredstva in blokade. Pri slednji možnosti se bo opozorilo čez čas zagotovo ponovno oglasilo, le da bo tokrat morda nekoliko glasnejše. Večkrat, kot bomo to ponavljali, težje ga bomo utišali in težave bodo postajale vse bolj kompleksne in nepopravljive. Pa da ne bo prišlo do nesporazuma: tudi če ne damo protibolečinskega sredstva in pustimo, da se šepanje nadaljuje, se bodo težave nadaljevale in bodo vedno hujše.

Bistvo namreč ni v tem, da protibolečinsko sredstvo gibalnemu aparatu naredi neposredno škodo (vsaj ne na kratek rok). Škodo naredimo s tem, ko utišamo bolečino – poškodba pa ostane. Pes ponovno bolj obremenjuje tudi poškodovano nogo oziroma še naprej obremenjuje preobremenjene gibalne strukture (npr. mišice, tetive itd.).

Cilj energijske osteopatije je predvsem sprostiti blokade, torej sprostiti napetosti v tkivu in mu vrniti prvotno elastičnost in gibljivost. Sklep ima svoj razpon gibanja – komolčni sklep se na primer upogiba in izteza, kar lahko tudi jasno vidimo; sklep pa mora osteopatu dovoljevati tudi malenkostni odmik v stran in raztezanje. Ti premiki niso vidni, jih pa lahko čutimo. Na enak način osteopati čutimo tudi premičnost vretenc, ki se lahko rotirajo, odmikajo v stran, jih lahko med seboj raztezamo itd.

Ne pozabimo tudi na fascije!

Med terapijo vedno preverim tudi elastičnost fascij. To so vlaknaste strukture, ki obdajajo mišice in tetive, vpletajo pa se tudi med žile in živce. Potekajo po celem telesu in ga tako povezujejo. Pri poškodbah, operativnih posegih in preobremenitvah lahko zaradi brazgotinjenja in zlepljenja ali zgolj zaradi zmanjšanja elastičnih vlaken, fascije začnejo motiti delovanje ostalih struktur. Zaradi mrežastega prepletanja fascij po celem telesu se težava lahko prenese na druge dele telesa.

Prenos sil poteka kakor po škripčevju, kjer lahko kljub majhni spremembi na enem koncu škripčevja dosežemo velik premik na drugem koncu. Tako se zgodi, da na primer poškodovan prst ali preobremenitev skočnega sklepa vpliva na postavitev medenice.

Vse te male spremembe v gibljivosti (sklepov, vretenc in fascij) vodijo v porušeno ravnovesje v telesu. V takem stanju hitreje pride do preobremenitve, ki sprva izzove bolečino le ob dotiku na določena mesta, hkrati pa se lahko zgodi, da nekatere mišice zaradi zamikov in tenzije v telesu ne morejo ohranjati napetosti. Preobremenjene ali premalo napete mišice ob večji obremenitvi ali ob sunku ne zmorejo zaščititi sklepa in tako se lahko zgodi, da pes zašepa ali zajoka, ko naredi nek popolnoma vsakdanji gib. To je lahko skok, vstajanje, hoja po stopnicah, igra itd. To šepanje morda s počitkom izgine, kar pa še ne pomeni, da so se težave spontano rešile. Samo telo se je spočilo in nekako privadilo na novo držo, sedaj pa drugi deli telesa prevzemajo večjo »odgovornost« za prenos teže. Posledica kronične preobremenitve teh delov telesa pa so lahko vnetja ali celo degenerativne sprememb na sklepih in hrbtenici, ki ponovno izzovejo šepanje pri psih.

Šepanje pri psih in razvojna obolenja sklepov

Seveda pri pojavu šepanja ne gre vedno za zgoraj opisani vrstni red, vendar pa je »filozofija« enaka pri vseh vzrokih šepanja, le da je vzrok nekoliko drugačen. Pri razvojnih obolenjih najprej pride do deformacije sklepa (npr. displazija komolca ali displazija kolka pri psih), ki pa zdaj vpliva na drugačno obremenitev celega telesa. Pri tem veljajo enaki »zakoni« razvoja bolečin: zaradi sprememb v gibljivosti prizadetega sklepa je prenos sil ob pristanku na prizadeto nogo drugačen – pes se drugače giblje, nogo postavlja nekoliko drugače, sklep je izgubil svojo elastičnost, svojo drsnost, odpornost in svojo gibljivost. To vpliva na hitrejši razvoj osteoartritisa, vpliva pa tudi na preobremenjenost mišic in drugih sklepov.

Zato je tudi pri displaziji še toliko bolj pomembno ohranjanje zdravja drugih gibalnih struktur (mišice, fascije, drugi sklepi). V tem primeru pa bistvo energijske osteopatije ni odpraviti deformacije sklepa, ampak je cilj terapije ohraniti gibljivost in elastičnost ostalih struktur, ki so zaradi degeneracije bistveno bolj obremenjene ter kolikor se da izboljšati delovanje deformiranega sklepa. Enak postopek velja tudi za degenerativne bolezni hrbtenice.

Nenadne poškodbe pri psih kot je zvin tačke, zlom, nategnjena mišica in natrgane vezi

V praksi opažam, da so poškodbe pri psih pogosto sekundarna posledica predhodnih manjših nepravilnosti v delovanju gibalnega aparata (bolečih mišic, »zategnjenih« mišic, slabše gibljivih vretenc in sklepov itd.), ali pa so posledica večjih degenerativnih sprememb na sklepih in hrbtenici – mišice oslabijo in pride prej do poškodbe.

So pa poškodbe seveda lahko tudi posledica nenadnega udarca, ureznine in drugih travm. V tem primeru se ponovno najprej pojavi večja in zelo zaznavna sprememba na telesu, ki zahteva različne oblike zdravljenja, da se zaceli. Po obdobju celjenja pa motnje v gibljivosti pogosto ostanejo, saj se gibalne strukture zaradi brazgotinjenja in vnetja ne zmorejo povrniti v prvotno stanje. Spremenila se je elastičnost, napetost, lahko je prišlo do zlepljanja posameznih plasti, ki bi morale med seboj gladko drseti. Slednje pri terapiji pod prsti čutim kot povečano trenje. Pes mora zaradi celjenja več počivati ali pa vsaj razbremenjuje eno nogo. Vse to moti gibanje in sčasoma se lahko razvije kaskada težav, kakršno sem opisala v začetnem delu prispevka. 

Kaj torej narediti, če pes (za)šepa?

Ko pes zašepa takoj ustavite igro, delo/trening oziroma drugo aktivnost in mu omejite gibanje, da zmanjšate možnost napredovanja poškodbe. Psa dobro pretipajte – bodite pozorni tudi na blazinice in prste, saj je za šepanje včasih kriv tujek v šapi (semena trav so posebej zahrbtna, saj včasih sploh ne pustijo nobene sledi, razen otekline).

Pretipajte tudi sklepe in bodite pozorni na morebitne otekline, toplejša mesta, rane itd. Otekline, ki so posledica akutne poškodbe (na primer zvina ali udarca) se lahko hladi – običajno zadostuje 10 do 20 min (pri majhnih psih in psih z zelo nežnimi, tankimi sklepi raje manj kot več). Hladite le prizadeto mesto (velikost obkladka prilagodite psu), zamrznjenega obkladka ne polagajte neposredno na psa ampak ga ovijte z brisačo. Pri ostalih težavah s sklepi se pred hlajenjem posvetujte s strokovnjakom.

Če je prišlo do močnega udarca, padca ali druge poškodbe, pri kateri je pes morda celo zajokal, pa po tem ne kaže znakov bolečine (ne šepa in je vesel) previdnost kljub vsemu ni odveč, saj se težava lahko pokaže šele zvečer ali naslednji dan. Zato je ob vsakem sumu na poškodbo psa smiselno umakniti iz aktivnosti ter ga dobro pregledati. Psi so si tudi različni po karakterju, nekateri znajo bolje paziti nase, drugi pa bodo šli čez sebe, zato želja po igri in skakanju še ne pomeni, da je s psom vse v redu.

Poškodbe so si med seboj različne in psi različno reagirajo nanje. Brez pregleda nikakor ni mogoče ugotoviti, kakšne razsežnosti in kakšne vzroke ima šepanje, napotki o ukrepih so namenjeni predvsem preprečevanju nadaljnjih poškodb ter predstaviti razvoj šepanja in drugih težav z gibanjem iz nekoliko drugačnega zornega kota. O ukrepih, povezanih z zdravljenjem, lahko veterinarji odločamo šele, ko psa natančno pregledamo in ko so izpeljani diagnostični postopki (rentgen, ultrazvok, pregled krvi itd). Vzroki za šepanje so namreč lahko zelo različni, v ozadju pa se včasih skrivajo tudi druga obolenja (na primer borelioza ali rak), ki so lažje rešljiva, če se jih čim prej odkrije in primerno zdravi.

Ključno je pravočasno ukrepanje

Šepanje pri psih je večplasten problem, ki ne bo minil sam od sebe. Prav zaradi tega je pomembno, da ukrepate takoj, ko zaznate najmanjše spremembe v gibljivosti. Pomoč strokovnjaka pa je absolutno nujna, če so težave že zelo izrazite. Brez zadržkov me lahko kontaktirate, da bomo našli najboljšo rešitev za vašega psa 🙂

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Špela Suhač, dr. vet. med
Sledi Špela Suhač, dr. vet. med:

Veterinarka in energijska osteopatinja

Kot veterinarka sem svoje delo posvetila nekoliko drugačni tehniki zdravljenja, ukvarjam se energijsko osteopatijo, vključena pa sem tudi v izobraževanje za pridobitev mednarodne licence iz veterinarske homeopatije. Moja spletna stran: energijska-osteopatija.si. Kontakt: [email protected]

One Response

  1. petra ugrin
    | Odgovori

    Lep pozdrav! Imamo rottweilerko, 4 leta staro, ki zdaj teden dni sepa s prednjo tacko. Ze veckrat sem jo celo pretipala, sklepe naprej nazaj vstran, blazinice, nogte prste, koscice na tacki,… nobenega odziva. Kljub temu, da se trudimo da pociva, kdaj pa kdaj zaskace ali se poigra. Takrat ne sepa, je pa po temu situacija precej hujsa, tudi njeno razpolozenje se umiri. Kaksen nasvet? Veterinar? Hvala, Petra

Komentiraj