Za vse tiste, ki še vedno verjamete, da je dolžina pomembna … ni! Važna je tehnika! Torej, če povem drugače: za kvaliteten sprehod s psom ni potrebno prehoditi 7+ km vsak dan, veliko bolj pomembno je, kako odmerjeno razdaljo prehodimo.
Dokler pes nima težav z gibanjem in mu dolgi sprehodi ali pohodi ne predstavljajo posebnega izziva, o tem verjetno sploh ne razmišljamo. Ko pa si enkrat omejen, začneš stvari gledati drugače. Naenkrat znaš izkoristiti vsak meter sprehoda in ugotoviš, da sta 2km že pravi luksuz in da tudi 2km omogočata čisto vse, kar sicer pripisujemo “dolgim” sprehodom.
Kratek sprehod s psom ni dolgočasen sprehod!
Dokler pes nima težav z gibanjem, ima večina skrbnikov precej podobno rutino: redni sprehodi skoraj vsak dan, pogosto tudi daljši izleti na hribe ali pa prosto tekanje po travnikih. Pes uživa, skrbnik pa tudi, saj je sprehod nekaj samoumevnega, o katerem se ne razmišlja preveč.
Ko pa se sprehodi zaradi različnih razlogov skrajšajo ali prilagodijo, se hitro pokaže, da dolžina sama po sebi ni merilo kakovosti. In prav takrat marsikdo ugotovi, da tudi krajši sprehodi lahko ponudijo popolnoma enako ali pa celo več.
Tudi domača okolica ali vsakodnevne poti so lahko doživetje na zelo različne načine, a to še ne pomeni, da so daljši ali krajši sprehodi avtomatsko bolj ali manj kakovostni. Še vedno namreč pogosto velja prepričanje, da moramo psa na sprehodu “zlaufati”, da bo utrujen, ker naj bi bil utrujen pes tudi srečen pes.
Pa je to res?
Pes lahko brez problema ne “laufa”, pa je po sprehodu vseeno utrujen in tudi zadovoljen.
Če pogledamo čisto praktično: Približno 10 minut potrebujemo za 1 km hoje, kar pomeni, da bi 2 km trajala okoli 20 minut, pri počasnem tempu pa še nekoliko več. A sprehod s psom ni časovna disciplina. Veliko skrbnikov si vzame bolj sproščen tempo in za nekaj kilometrov hoje potrebujejo precej več časa, včasih tudi uro ali več, odvisno od tega, kaj se na poti dogaja.
Ker je sprehod s psom – sprehod za psa. Na teh kilometrih se tempo prilagaja njegovemu raziskovanju, ne človekovi potrebi, da bi “oddelal” dnevno aktivnost.
Doživljajski sprehodi ali kako popestriti običajne sprehode s psom?
Mislim, da splošno zadovoljstvo na sprehodu prinašajo doživetja, torej kvaliteta in ne dolžina. Včasih je treba samo malo spremeniti pogled in opustit kakšno ustaljeno prepričanje.
Vohanje, vohljanje in raziskovanje
Ob zanimivih zaplatah trave, ob drogovih, kandelabrih ali na vogalih se psi pogosto ustavijo za dlje časa, saj natančno analizirajo vse vonjave, ki pričajo o tem, kaj se je na tistem mestu dogajalo. V praksi to lahko pomeni nekaj minut postanka na manjši površini ali pa precej daljše raziskovanje večjega travnatega območja v urbanem okolju.
Pes ima večino časa smrček pri tleh in natančno ovohava travne bilke ter druge sledi, ki jih zazna v okolici. Za človeka je takšno početje lahko videti povsem nezanimivo ali celo dolgočasno, za psa pa predstavlja intenzivno delo.
Vohanje je namreč ena najpomembnejših pasjih aktivnosti, saj zahteva veliko koncentracije in mentalne energije. Gre za obliko naravne miselne stimulacije, ki psa utrudi na drugačen način kot fizična aktivnost.
Možnost izbire
Ko je le mogoče, je smiselno psu na sprehodu ponuditi tudi možnost izbire poti že na začetku: levo, desno ali naravnost. In nato se prilagoditi njegovim odločitvam.
Pogosto se zgodi, da pes izbere pot, ki jih človek ne bi pričakoval, kot so ozke ulice, manj prehodne poti ali smeri, ki na prvi pogled ne ponujajo “nič posebnega”. A prav tam se pogosto skrivajo zanimive vonjave in informacije, ki jih pes želi raziskati.
Psi se na posamezne točke tudi vračajo, včasih večkrat, čeprav se človeku zdi, da je območje že “prečesano”. Z njihove perspektive pa se zgodba očitno še ni zaključila.
Takšna majhna prilagoditev skrbniku ne predstavlja velikega napora, psu pa omogoča, da sledi svojemu naravnemu načinu raziskovanja sveta. Predvsem preko voha, ki je zanj ključni čut in eden glavnih načinov dojemanja okolice.
Opazovanje okolice
Psi se včasih preprosto ustavijo in opazujejo nekaj v okolici, lahko tudi več minut. Takrat jih ni smiselno priganjati, saj je čas sprehoda v bistvu njihov čas. Če jim ustreza opazovati dogajanje v okolici ali druge zanimivosti in s tem ni nič narobe.
Pogosto se zgodi tudi daljši postanek na zanimivih točkah. Včasih so to živali v daljavi, drugič drugi psi, mimoidoči ali pa preprosto dogajanje v okolici. Tudi vonj zraka, spremembe vetra in okolice so za psa del te izkušnje, ki jo sproti “bere” in si jo razlaga po svoje.
Končni rezultat takšnega, morda le nekaj kilometrov dolgega sprehoda, je pogosto globok spanec doma in tista prijetna utrujenost in mir, ki spominja na dneve, ko je pes brez težav prehodil veliko več kilometrov in se na koncu “zlaufa”
Seveda to velja predvsem za glavne sprehode. Jutranji sprehodi so običajno bolj rutinski, namenjeni osnovnim potrebam, brez večjih postankov ali raziskovanja, kolikor pač dopuščata čas in situacija.
In pomembno je poudariti tudi to, da sta fizična aktivnost in tek še vedno zelo pomembna. Bistvo je predvsem v tem, da imamo tudi znotraj omejenih možnosti ogromno prostora za prilagoditve in da se vse začne ter konča pri kakovosti, ne pri dolžini poti.
Lokacija: Približno enkrat tedensko je smiselno izbrati novo lokacijo ali obiskati kraj, kjer pes že dlje časa ni bil. Nova okolja pomenijo nove vonjave, nove zvoke in povsem drugačno perspektivo opazovanja ter raziskovanja, za psa pa popolnoma novo doživetje, ki obogati sprehod in vsakdan.
“Psi svet spoznavajo skozi voh”
Pasji voh je izjemno razvit. Ocenjuje se, da je lahko tudi do več sto tisočkrat bolj občutljiv od človeškega, velik del možganov pa je namenjen prav obdelavi vonjav. Psi svet doživljajo predvsem skozi voh in si vonjave pogosto zapomnijo bolje kot vizualne podobe.
V naravi s pomočjo voha iščejo hrano, zaznavajo druge živali in komunicirajo z okolico. Vohanje zanje ni le zanimiva aktivnost, ampak osnovni način raziskovanja sveta.
Hkrati gre za dejavnost, ki zahteva veliko koncentracije in energije. Predstavlja naravno miselno stimulacijo, krepi koncentracijo in spomin, med vohanjem pa se sproščajo tudi procesi, ki psa pomirjajo.
Ko psu na sprehodu dovolimo, da po mili volji uporablja svoj smrček, mu s tem omogočamo povsem naravno obliko miselne zaposlitve. Hkrati mu pokažemo, da vsaj delno razumemo njegov način dojemanja sveta in upoštevamo njegove potrebe.
Prav to pa je eden ključnih elementov dobrega odnosa med psom in skrbnikom. Razumevanje, zaupanje in prilagajanje.
Doživetja namesto kilometrov
Upam, da je zdaj bolj jasno, kar je bilo zapisano na začetku: bolj kot dolžina sprehoda je pomembna “tehnika” in bolj kot cilj je pomembna pot. Hoja poleg več kilometrov brez možnosti raziskovanja za psa ni niti približno tako zanimiva kot krajši sprehod, poln različnih doživetij, ki spodbujajo mentalno aktivnost.
Skrbniki pogosto pozabljamo, da je sprehod s psom predvsem namenjen psu in ne temu, da si obkljukamo dnevno to-do listo v smislu: sprehod opravljen. Prav zato za kvaliteten sprehod ne potrebujemo kilometrov, ampak raznolika doživetja.
Tudi če je pes normalno fizično aktiven in brez kakršnihkoli omejitev, mu od časa do časa privoščimo sprehod, na katerem ne bo krepil mišic, ampak treniral možgane.
Latest posts from Chiara
- Sprehod s psom: doživetja namesto kilometrov - 16 aprila, 2026
- Pasji mladič: 5 vprašanj, ki si jih moraš postaviti - 10 aprila, 2026
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 23 marca, 2026
Dodaj odgovor