Vse več pasjih skrbnikov se sprašuje, ali so briketi res edina možnost. Ozaveščenost o pomenu sveže hrane raste in marsikdo začne razmišljati o surovi prehrani. A skupaj z zanimanjem pride tudi kup vprašanj: Kako sploh začeti? Kje kupiti meso? Kako oblikovati popoln obrok? Kaj pa bakterije?
Če ste med tistimi, ki razmišljate o spremembi, naj vas najprej pomirim, prehod na surovo prehrano ni zapleten, zahteva pa nekaj znanja in časa.
Zakaj je surova hrana »biološko primerna« prehrana za naše pse?
Sveža hrana je tista hrana, ki je nesporno primerna za vsa živa bitja in psi (ter mačke) pri tem niso nobena izjema. Sveža in neprocesirana hrana namreč vsebuje vitamine in minerale v naravni obliki, številne encime in druge mikroorganizme, ki imajo pomembno vlogo pri krepitvi imunskega sistema, psihofizičnega počutja in zdravja psa na splošno.
Če pogledamo anatomijo psa, hitro postane jasno, da njegov prebavni sistem ni prilagojen naključni prehrani. Ima močne čeljusti in zobe za trganje mesa, kratko črevesje in zelo močno želodčno kislino. To pomeni, da je njegov organizem zasnovan za učinkovito prebavo živalskih beljakovin. Sveža, neprocesirana hrana vsebuje hranila v njihovi naravni obliki, brez visokih temperatur, ki bi uničile encime in spremenile strukturo nekaterih vitaminov. Veliko skrbnikov po prehodu opazi bolj sijočo dlako, manj zobnega kamna, manjše količine iztrebkov in več energije.
Samo meso ni dovolj!
Ena najpogostejših napak začetnikov je prepričanje, da je surova prehrana enaka velikemu kosu mišičnega mesa v skledi. Če bi pogledali, kako so se prehranjevali predniki naših psov, bi videli, da niso pojedli samo fileja. Pojedli so celoten plen in to so mišice, drobovina, kosti, vezivna tkiva in celo želodčna vsebina, ki je vsebovala delno prebavljene rastline.
Zakaj je to pomembno? Ker različni deli živali vsebujejo različna hranila. Mišično meso je vir kakovostnih beljakovin, železa, cinka in aminokislin. Pri drobovini so Jetra izjemno bogata z vitaminom A in skupino B, srce vsebuje tavrin in koencim Q10, ledvice so vir mineralov. Drobovina je prehransko zelo koncentrirana, zato je ne dodajamo v velikih količinah, običajno okoli 10 % celotnega obroka.
Surove mesnate kosti so vir kalcija in fosforja v naravnem razmerju. Poleg mineralne vrednosti imajo še eno pomembno funkcijo in to je žvečenje. To ni le zabava, temveč naravna potreba psa. Žvečenje pomirja in raziskave kažejo, da se že 30 min po žvečenju v krvi dvignejo endorfini – hormoni sreče, žvečenje psa tudi mentalno stimulira in mehansko čisti zobe.
Pomembno: kosti morajo biti surove in mesnate. Kuhane kosti postanejo krhke in nevarne. Vlaknine (zelenjava in sadje) so pomembni pa čeprav pes ni rastlinojedec, saj manjši delež vlaknin podpira zdravo črevesno floro. Najpogosteje se uporabljajo bučke, korenje, špinača, brokoli ali jabolka. Zelenjavo je priporočljivo zmleti ali rahlo popariti, da jo pes lažje prebavi.
Ogljikovi hidrati — da ali ne?
Mnenja so deljena. Res je, da pes ogljikovih hidratov nujno ne potrebuje, vendar jih danes zaradi sožitja s človekom lahko prebavlja v manjših količinah. Kakovostni viri, kot so sladki krompir ali ajda, so lahko del obroka — a niso nujni.
Naj pa ob tem poudarim, da niso vse kosti primerne za pse in preden psu ponudite kost, se morate natančno pozanimati, katere in kakšne kosti so primerne za pse.
Kakšna so idealna razmerja v surovi hrani za pse?
Popolno in uravnoteženo prehranjevanje – biološko primerna hrana za pse – torej vsebuje mišično meso, drobovino, surove mesnate kosti ter manjši delež vlaknin (zelenjava, sadje …).
O ogljikovih hidratih sicer krožijo različna mnenja in teorije, ki jim v tej objavi gotovo ne bomo prišli do konca, a načeloma velja, da je evolucija psa ob človeku in njegovi prehrani vplivala na zmožnost prebave manjših deležev škroba, iz česar sledi, da lahko v prehrano psa vključimo manjši delež kakovostnih ogljikovih hidratov (sladki krompir, koleraba, ajdova kaša …). Najbolje je, da pri tem opazujemo psa in njegovo prebavo pa bomo hitro ugotovili, kaj mu ustreza in kaj ne.
Kaj pa razmerja med sestavinami? Verjetno boste prav tako zasledili različne informacije, a načeloma velja, da naj bi bilo idealno razmerje obroka 80:20, pri čemer naj bi 80 % predstavljalo meso z manjšim delom drobovine, 20 % pa zelenjava, sadje ter v manjšem deležu »zdravi« ogljikovi hidrati.
Pri starejših psih in manj aktivnih psih je lahko razmerje med mesnim in zelenjavnim delom nekoliko drugačno in sicer 60:40. Surove mesnate kosti dodajamo k obrokom 2 do 3-krat tedensko, potem ko je pes že navajen na svežo prehrano.
Ampak – kako začeti?
Z uvajanjem surove hrane začnemo počasi, ker se želimo izogniti prebavnim težavam, hkrati pa na tak način damo organizmu dovolj časa, da se navadi na nov prehranjevalni režim; aktivirajo in vzpostavijo se (drugačni) prebavni encimi, prilagodi se črevesna mikroflora in želodčna kislina.
Psu najprej ponudimo surovo meso v manjši količini ob hrani, ki jo sicer dobiva, količino nove hrane postopoma povečujemo in cca. V 1 tednu popolnoma preidemo na surovo hrano. Briketov in surovega mesa ni priporočljivo mešati, zato hrano ponudimo v ločenih obrokih. Mesnate kosti začnemo dodajati potem, ko je pes cca. 3 tedne na novem prehranjevalnem režimu. Upoštevajte specifike vašega psa, občutljivki bodo verjetno potrebovali kakšen teden več pri prehodu. Pri nekaterih psih se pojavi driska, kar pa ne pomeni, da pes ne prebavlja ničesar drugega kot briketov – dajte telesu možnost, da se črevesna flora vzpostavi.
Količina hrane na dan načeloma znaša 2 do 3 % telesne teže, ki je razdeljena na dva obroka, pri zelo velikih psih jo lahko razdelimo tudi na 3 obroke. Pri starejših in neaktivnih psih se držimo spodnje meje (2 %), pri bolj aktivnih in mladih psih pa naj količina dnevnega obroka znaša 3 %.
A ne pozabite, da so to zgolj priporočene orientacijske vrednosti, ki jih boste morda morali prilagoditi glede na specifične potrebe vašega psa, kot so morebitne zdravstvene težave, upočasnjena prebava ali presnovo, specifične aktivnosti, ki od psa terjajo veliko količino energije.
Je surova hrana primerna tudi za pse, ki imajo zdravstvene težave?
Seveda! A previdnost pri oblikovanju primernih in uravnoteženih obrokov je v primeru težav z zdravjem (težave z ledvicami, diabetes, alergije, sploh izločevalna dieta …) še toliko bolj pomembna. V takem primeru najbolje, če se po nasvet obrnete k veterinarju, ki zagovarja hranjenje psa s surovo hrano, saj vam bo znal temu primerno ter ustrezno svetovati pri oblikovanju obrokov glede na specifično zdravstveno problematiko vašega psa.
Kaj pa varnost in neoporečnost surove hrane zaradi bakterij in parazitov?
No, pa smo tukaj 🙂 Poleg klasičnih dilem o tem, kako začeti s surovo hrano, je strah pred nevarnimi bakterijami (zlasti salmonelo pri perutnini) in paraziti v surovem mesu, visoko na lestvici razlogov, zaradi katerih marsikdo koleba pred menjavo briketov za surovo.
- Meso, ki ga kupimo za psa, moramo pred hranjenjem zamrzniti, pomembno pa je tudi, kako z njim ravnamo, ko ga odtajamo oz. v celotnem postopku priprave mesa v obrok.
- Proizvajalci surove hrane za pse morajo imeti celotno ponudbo surovega mesa ustrezno pregledano in testirano za patogene bakterije in parazite še preden gredo v obtok in je s tega stališča popolnoma neoporečno.
- Jasno pa je, da ko kupite katerikoli surov proizvod, morate poskrbeti za pravilno in varno shranjevanje in odtajanje. Pravila dobre prakse so enaka tistim, ki veljajo za kupovanje in obdelovanje mesa, namenjenega vašemu kosilu.
- Ko v trgovini kupimo zamrznjeno meso, ga lahko shranimo v termo izolativno vrečko in potem gremo čim prej domov, kavico s prijateljice spijemo pred nabavo nove zaloge mesa. Ko so temperature zunaj višje, nam bo prav prišla hladilna torba.
- Meso odtajamo v hladilniku (sploh v poletnem času!). Če smo odtalili preveliko količino hrane za obrok, preostanek odmrznjene hrane postavimo v hladilnik ter jo porabimo v roku 24-ih ur.
- Skrbimo za osnovno higieno kuhinjskega pulta, noža, deske …, kar pač uporabljamo pri pripravi pasjih obrokov na enak način, kot skrbimo pri pripravi svojih mesnih obrokov.
- Redno, torej po vsakem obroku, umijemo pasjo skledo ter seveda uporabimo drugo gobico kot recimo za našo posodo in pribor 🙂
Poleg tega ne smemo pozabiti, da je pasji organizem narejen za življenje na surovi hrani; njihova želodčna kislina je v primerjavi z našo bistveno nižja, kar je eden izmed naravnih obrambnih mehanizmov pred okužbami z bakterijami, ki lahko sicer človeka precej zdelajo.
Da bo začetek lažji
Proizvajalci surove hrane za pse ponujajo različne okuse in oblike pakiranja surove hrane. Izbirate lahko med popolnimi obroki, ki so zasnovani tako, da vsebujejo vse hranilne snovi v optimalnem razmerju. Nabor okusov in slastnih mesnih kombinacij je zares širok, poleg monopreteinskih različic obstajajo seveda tudi v različici brez žit. Slednji so še posebej primerni za pse, ki imajo težave z alergijami.
Tisti, ki pa surovo hrano že pripravljate sam ali pa bi radi sami pripravili glavnino obrokov, lahko doma pripravljeno hrano popestrite s široko paleto dopolnilne hrane oz. dodatkov k prehrani.
Meso kupljeno od preverjenega proizvajalca je veterinarsko pregledano in s tega stališča popolnoma neoporečno in varno, seveda ob predpostavki, da se tudi vi držite pravil, ki jih narekuje dobra praksa »rokovanja« s surovim mesom. In ne pozabite: pravi čas za spremembo je zdaj 🙂
Latest posts from Kristina, vet.tehn.
- Sezonske alergije pri psih: zakaj vaš pes vsako pomlad trpi? - 21 aprila, 2026
- Glukozamin za pse: ga tvoj pes potrebuje ali ne? - 15 aprila, 2026
- Analne žleze pri psih in z njimi povezane težave - 8 aprila, 2026
Dodaj odgovor