Analne žleze pri psih in z njimi povezane težave

Analne žleze pri psih so tema, o kateri se marsikdo raje ne pogovarja na glas  a so kljub temu pomemben del pasjega zdravja. Gre za majhne žleze ob zadnjični odprtini, ki imajo svojo vlogo v komunikaciji med psi, a lahko v določenih primerih povzročijo tudi nelagodje ali težave.

Čeprav se morda sliši neprijetno, je razumevanje njihove funkcije in prepoznavanje morebitnih težav ključno za dobro počutje našega štirinožnega prijatelja. V tem članku bomo na preprost in prijazen način razložili, kaj analne žleze sploh so, zakaj lahko povzročajo težave in kako lahko kot skrbniki pravočasno ukrepamo.

Kaj so analne žleze?

Analne žleze so majhne vrečaste strukture, ki se nahajajo na obeh straneh zadnjične odprtine psa (približno na položaju ob 4. in 8. uri, če si predstavljamo uro). V njih se nabira gosta tekočina z značilnim vonjem. Njihova glavna naloga je komunikacija med psi. Ko pes opravi potrebo, se majhna količina te tekočine običajno samodejno izloči in pusti vonjalni “podpis”, po katerem se psi med seboj prepoznavajo.

Pri večini psov analne žleze delujejo brez težav, včasih pa se lahko: ne izpraznijo pravilno, zamašijo, vnamejo ali celo okužijo. Takrat lahko pes kaže znake nelagodja, kot so drsanje zadnjice po tleh, pogosto lizanje ali neprijeten vonj. Čeprav so analne žleze povsem normalen del pasje anatomije, je dobro, da jih skrbniki poznamo saj le tako lahko hitreje opazimo morebitne težave in psu pravočasno pomagamo.

Poleg osnovne vloge prepoznavnega vonja vsakega psa imajo analne žleze pri psih še nekaj dodatnih funkcij in to je označevanje teritorija saj ima izloček iz analnih žlez ima zelo specifičen vonj, ki pomaga psu označiti prostor. Tako drugi psi dobijo informacijo, kdo je bil na določenem mestu. Ker ima vsak pes ima nekoliko drugačen vonj izločka, zato se psi med seboj tako prepoznavajo in si zato tudi pogosto vohajo zadnji del.

V stresnih ali nevarnih situacijah se lahko analne žleze nenadoma izpraznijo in neprijeten vonj lahko tako deluje kot obramba ali odvračanje (podobno kot pri nekaterih divjih živalih). Vonj izločkov lahko drugim psom sporoča tudi informacije o zdravstvenem stanju, spolu in hormonskem stanju (npr. gonitev). Čeprav danes pri domačih psih te funkcije niso več tako ključne za preživetje kot pri njihovih divjih prednikih, analne žleze še vedno ostajajo pomemben del njihove naravne komunikacije.

Dodatna funkcija izločka analnih žlez pa je v tem, da s svojo mastno teksturo premaže stene analne odprtine, da se iztrebek lažje izloči. Ko gre kuža na blato, se namreč pri iztiskanju stene zadnjične odprtine razširijo, to pritisne na analne žleze, ki se posledično izpraznijo. Tako so tudi v pasjem kakcu prisotni feromoni in kužki pogosto ovohavajo iztrebke drugih psov.

Pred leti smo redko slišali o težavah z analnimi žlezami, sedaj je ta težava zelo pogosta. Kaj se dogaja? Po mojih izkušnjah so najpogostejši trije vzroki: pretirano stiskanje žlez, nepravilno odvajanje blata (driska ali zaprtje) in alergije oziroma druga vnetja prebavnega trakta.

Analne žleze pri psih in redno čiščenje

V Sloveniji stiskanje analnih žlez še vedno pogosto velja za nekaj povsem običajnega. Marsikateri skrbnik se znajde v začaranem krogu: pes ima težave z analnimi žlezami, te se hitro polnijo, zato jih redno – vsak mesec ali še pogosteje – stiskamo. Na prvi pogled se zdi, da smo težavo rešili. Pa smo jo res?

V resnici smo največkrat odpravili le simptom, ne pa tudi vzroka. Analne žleze se namreč ne bi smele redno polniti do te mere, da potrebujejo pomoč pri praznjenju. Če do tega prihaja, to običajno pomeni, da nekje v ozadju obstaja težava in je najpogosteje povezana s prebavo, prehrano ali splošnim zdravjem psa.

Še bolj problematično kot občasno stiskanje zaradi dejanskih težav pa je preventivno stiskanje, ki se ponekod še vedno izvaja rutinsko, na primer ob vsakem obisku pasjega frizerja. Takšna praksa lahko dolgoročno naredi več škode kot koristi.

Analne žleze so zelo občutljive strukture. Ob pogostem stiskanju lahko prihaja do drobnih poškodb njihove stene. Te poškodbe sprožijo vnetje, zaradi katerega se stene žlez odebelijo in otečejo. Posledično se izvodila (kanali, skozi katere se žleze praznijo) zožijo ali celo zaprejo. Izloček se tako ne more več naravno izločati ob odvajanju blata, ampak začne zastajati in s tem se težave šele zares začnejo. Žleze se začnejo vedno hitreje polniti, pes postaja vse bolj odvisen od ročnega praznjenja, skrbniki pa nehote pademo v začaran krog stalnega stiskanja.

Drugi pomemben vidik, na katerega pogosto pozabimo, je mišični tonus žlez. Stena analnih žlez vsebuje mišico, ki pomaga pri njihovem naravnem praznjenju. Če žleze pogosto ročno praznimo, ta mišica postopoma izgublja svojo moč. Dober primer je balon: bolj pogosto ga napihujemo in praznimo, bolj ohlapen postaja. Podobno se “raztegne” tudi mišica v žlezi, kar dodatno poslabša njeno sposobnost naravnega praznjenja.

Zato velja pomembno pravilo: analnih žlez ne stiskamo rutinsko ali preventivno, ampak le takrat, ko za to obstaja jasen razlog.

Veliko bolj smiselno je, da se osredotočimo na odpravljanje vzroka težav  z ustrezno prehrano, skrbjo za zdravo prebavo in opazovanjem psa. Če pa do težav vseeno pride, je najbolje, da se posvetujemo z veterinarjem, ki bo ocenil stanje in svetoval ustrezno ukrepanje. S pravilnim pristopom lahko v mnogih primerih dosežemo, da analne žleze spet začnejo delovati tako, kot je narava predvidela, brez rednega stiskanja in brez nepotrebnega nelagodja za psa.

Vnetje analnih žlez pri psih

Vnetje analnih žlez je ena pogostejših težav, s katerimi se lahko srečajo psi  in tudi njihovi skrbniki. Do njega najpogosteje pride zaradi zastajanja izločka v žlezah. Namesto da bi se ob odvajanju blata naravno izpraznile, se izloček začne kopičiti, postaja vse gostejši, žleze pa se povečujejo. V notranjosti žlez so, podobno kot v črevesju, naravno prisotne bakterije (najpogosteje E. coli).

Ko se izloček kopiči, se ustvarijo idealni pogoji za njihovo razmnoževanje, kar vodi v vnetje. Pes pri tem pogosto občuti nelagodje ali bolečino, skrbniki pa lahko opazijo značilne znake, kot so drsanje zadnjice po tleh, pretirano lizanje pod repom ali neprijeten vonj.

Če vnetja ne opazimo in ne zdravimo pravočasno, se lahko stanje poslabša. V žlezi se začne nabirati gnoj in nastane absces (ognojek). Pritisk v žlezi sčasoma postane tako velik, da lahko stena poči, gnoj pa najde pot na površje kože. Nastane odprta rana oziroma čir (ulkus) ob zadnjični odprtini, skozi katerega izteka gnoj. To pa hkrati omogoči vstop dodatnim bakterijam iz okolja, zato se lahko vnetje še poglobi.

Dolgotrajno, ponavljajoče se vnetje lahko na dolgi rok povzroči tudi resnejše spremembe v tkivu. Stalno draženje namreč lahko vodi v spremembe celic, ki se sčasoma lahko razvijejo v tumor. Tumorji analnih žlez so sicer redki, vendar pogosto povezani prav s kroničnim, nezdravljenim vnetjem. Ti tumorji se imenujejo adenokarcinomi analnih žlez in so v večini primerov maligni.

Lahko vplivajo tudi na celoten organizem in med drugim povzročijo povišano raven kalcija v krvi, ki se odlaga v mehka tkiva in lahko vodi do poškodb organov, vključno z odpovedjo ledvic. Gre za agresivne tumorje, ki se lahko hitro širijo v druge organe in imajo žal pogosto slabo prognozo. Čeprav takšni zapleti niso pogosti, jasno kažejo, kako pomembno je, da težave z analnimi žlezami jemljemo resno. Pravočasno ukrepanje, ustrezna nega in po potrebi obisk veterinarja lahko preprečijo večino zapletov.

Čvrst iztrebek je osnova za praznjenje analnih žlez po naravno poti

Čvrst, lepo oblikovan kakec je eden ključnih dejavnikov za naravno praznjenje analnih žlez. Ko pes odvaja blato, mora to ustvariti ravno pravšen pritisk na področje analnih žlez, da se te ob tem naravno izpraznijo. Če tega pritiska ni, se lahko začnejo težave. Pri zaprtju je kakec pogosto pretrd.

Takrat lahko dejansko “zapre” izvodila analnih žlez in jim onemogoči praznjenje. Žleze se zato začnejo polniti in sčasoma lahko pride do zastoja izločka.

Na drugi strani pa tudi mehko blato ali driska nista dobra za delovanje analnih žlez. Ker blato nima dovolj strukture in pritiska, se žleze prav tako ne izpraznijo, kot bi se morale. Dolgoročno to lahko vodi v enak problem – kopičenje izločka in večje tveganje za vnetje.

Zato je cilj zlata sredina: čvrsto, oblikovano blato, ki se z lahkoto izloči, hkrati pa ob odvajanju naravno “masira” analne žleze.

Do tega največkrat pridemo z ustrezno prehrano. Pri psih je pomembno, da najdemo takšno prehrano, ki jim resnično ustreza in to se najlažje vidi prav po blatu. Pri tem ima pomembno vlogo kakovostna naravna in dobro prebavljiva hrana, ki ne obremenjuje prebavil. S tem zmanjšamo možnost vnetij v črevesju in posredno tudi težav z analnimi žlezami. Pogosto pomagajo tudi vlaknine, ki prispevajo k boljši strukturi blata.

Na koncu pa velja preprosto vodilo, da ne obstaja univerzalna prehrana za vse pse. Vsak kuža je individualen, zato je naloga skrbnika, da opazuje svojega psa in poišče takšno prehrano, ki mu omogoča stabilno prebavo in zdravo, čvrsto blato, to pa je najboljša osnova tudi za zdrave analne žleze.

Ni vedno hrana tista, ki povzroča vnetje črevesja

Čeprav prehrana pogosto igra pomembno vlogo pri težavah z analnimi žlezami, ni vedno glavni krivec. V ozadju se lahko skriva več različnih dejavnikov, zato je pomembno, da na težavo pogledamo širše.

Eden od možnih vzrokov je lahko močnejša obremenjenost z notranjimi paraziti (glistami), ki dražijo črevesje in vplivajo na njegovo delovanje. Prav tako lahko na ravnovesje v prebavilih vplivajo zdravila, predvsem antibiotiki in kortikosteroidi. Ta sicer pomagajo pri zdravljenju določenih bolezni, vendar hkrati porušijo naravno ravnovesje črevesne mikroflore.

Ko se to ravnovesje poruši, lahko pride do vnetja in vsako vnetje v prebavilih lahko posredno vpliva tudi na analne žleze. Razlog za to je preprost: prebavila (želodec in črevesje) ter analne žleze so anatomsko in funkcionalno povezani. Če je črevesje razdraženo ali vneto, se to pogosto odrazi tudi na delovanju analnih žlez.

V praksi so vse pogostejša tudi kronična vnetja črevesja, pri katerih natančnega vzroka ne poznamo. Pri psih se pogosto omenja stanje, imenovano IBD (kronično vnetje črevesja), ki je po simptomih podobno Crohnovi bolezni pri ljudeh. Takšna stanja so običajno posledica kombinacije več dejavnikov, od prehrane do imunskega odziva, vse pogosteje pa opažamo tudi vpliv stresa. Da, tudi psi doživljajo čustva, in dolgotrajen stres se lahko odrazi na njihovem telesu, tudi na prebavi.

Pomemben, a pogosto spregledan vzrok so tudi alergije. Te niso nujno povezane samo s hrano, pogosto gre za alergene iz okolja, kot so cvetni prah, trave ali prah. Pes lahko pride v stik z alergenom tudi prek kože, še posebej na občutljivih predelih, kot je področje okoli zadnjične odprtine. Sluznica na tem območju je bolj prekrvavljena in prepustna kot koža, zato alergeni lažje vstopijo v telo in povzročijo lokalno reakcijo. Takrat psa začne srbeti, zato se intenzivno liže, grize ali značilno drsa po zadnjici.

Alergije so sicer zelo kompleksno področje, ki zahteva individualen pristop. Pomembno je, da skušamo prepoznati sprožilce, hkrati pa se zavedamo, da se lahko ti skozi čas spreminjajo. Dolgoročno je zato ključno krepiti splošno odpornost psa, ne le izogibanje posameznim alergenom.

Med redkejšimi vzroki velja omeniti tudi anatomske posebnosti. Nekateri psi imajo analne žleze že prirojeno postavljene nekoliko drugače, zaradi česar se ob odvajanju ne praznijo učinkovito. V takih primerih je včasih res potrebno občasno ročno praznjenje, v določenih primerih pa tudi kirurška korekcija.

Popolna odstranitev analnih žlez je skrajna možnost in se uporablja le v res hudih, ponavljajočih se primerih. Gre za poseg, ki lahko prinese tudi zaplete, kot so krvavitve, poškodbe živcev ali težave z zadrževanjem blata, zato se zanj odločamo zelo premišljeno.

Ne smemo pa pozabiti še na en dejavnik, ki je danes vse pogostejši in to je prekomerna telesna teža. Odvečno maščobno tkivo lahko mehansko ovira praznjenje analnih žlez ali vpliva na zmanjšan tonus mišic. Ker število predebelih psov narašča, je to zagotovo pomemben vidik, na katerega lahko kot skrbniki neposredno vplivamo.

Zdrava telesna teža, kakovostna prehrana in dovolj gibanja so tako osnovni, a izjemno pomembni koraki k preprečevanju težav. Analne žleze so namreč le del širše slike in ko poskrbimo za splošno zdravje psa, pogosto poskrbimo tudi zanje.

Kaj lahko naredimo v primeru težav z analnimi žlezami?

Ko se pri psu pojavijo težave z analnimi žlezami, je najpomembnejši prvi korak, da poskusimo odkriti vzrok. Težave namreč pogosto niso samostojne, ampak so povezane z dogajanjem v prebavilih. Če je v ozadju vnetje črevesja, je smiselno raziskati, zakaj do njega prihaja.

Pogost razlog so lahko tudi prehranske preobčutljivosti ali alergije in v takem primeru je ključno, da sprožilce prepoznamo in se vsaj za določen čas držimo ustrezne izločevalne diete.

Kot skrbniki lahko pri preprečevanju in lajšanju težav veliko naredimo že z nekaj osnovnimi ukrepi:

1. Kakovostna, uravnotežena prehrana

Prehrana igra izjemno pomembno vlogo pri zdravju analnih žlez. Pri mnogih psih so lahko problematične sestavine v nekaterih komercialnih briketih, predvsem žita in težje prebavljivi dodatki. Zato je pogosto eden prvih korakov prehod na kakovostnejšo prehrano – bodisi na brikete brez žit, hladno stiskano hrano, mokro/kuhano ali celo svežo, naravno prehrano. Cilj je enostaven: boljša prebava in posledično bolj čvrsto blato, ki omogoča naravno praznjenje žlez.

2. Vlaknine – pogosto spregledan ključ

Vlaknine so izjemno pomembne za zdravo prebavo, a jim pri psih pogosto ne posvečamo dovolj pozornosti. Pomagajo uravnavati prebavo in prispevajo k oblikovanju čvrstega blata. Najdemo jih v sadju in zelenjavi, še posebej bogat vir je na primer korenje. Prav čvrst “kakec” je tisti, ki mehansko pritisne na analne žleze in omogoča njihovo naravno praznjenje.

3. Prebiotiki in probiotiki

Ko se težave že pojavijo, so lahko prebiotiki in probiotiki zelo koristna podpora. Pomagajo vzpostaviti zdravo črevesno mikrofloro, kar zmanjšuje možnost vnetij v prebavilih in s tem posredno vpliva tudi na analne žleze. Pomembno pa je vedeti, da so predvsem podpora – sami po sebi običajno ne odpravijo težave, lahko pa pomembno prispevajo k uspešnemu zdravljenju.

4. Prebavni encimi

Prebavni encimi so še en koristen dodatek, zlasti pri psih z občutljivim želodcem ali slabšim delovanjem trebušne slinavke. Pomagajo pri razgradnji hrane in razbremenijo prebavila, kar pripomore k boljši prebavi in bolj čvrstemu blatu.

5. Naravni dodatki za podporo prebavi

Na voljo je tudi nekaj preprostih naravnih dodatkov, ki lahko pomagajo in to so semena indijskega trpotca (psilium), korenčkov granulat, rdeči brest (slippery elm). Ti dodatki nase vežejo vodo in pomagajo oblikovati blato, rdeči brest pa ima tudi pomirjujoč učinek na razdraženo črevesno sluznico.

6. Redno opazovanje in higiena

Pomembno je, da smo pozorni na vedenje psa. Če opazimo drsanje po zadnjici, lizanje ali neprijeten vonj, je to lahko prvi znak težav. V nekaterih primerih je potrebno tudi ročno praznjenje analnih žlez, vendar naj to po možnosti opravi veterinar ali izkušen strokovnjak, saj lahko nepravilno ravnanje stanje še poslabša.

Težave z analnimi žlezami so morda neprijetna tema, a hkrati pomemben pokazatelj splošnega zdravja psa. Namesto da jih vidimo kot izoliran problem, jih je smiselno razumeti kot del širše slike, ki so tesno povezane s prebavo, imunskim sistemom in načinom življenja našega kužka.

Hitre rešitve, kot je redno stiskanje žlez, pogosto odpravijo le posledice, ne pa tudi vzroka. Dolgoročno največ naredimo takrat, ko se vprašamo, zakaj do težav sploh prihaja, in se osredotočimo na odpravo teh vzrokov pa naj bo to prehrana, alergije, stres, prebavne težave ali življenjski slog.

Z opazovanjem, razumevanjem in pravočasnim ukrepanjem lahko večino zapletov uspešno preprečimo. Naši psi so odvisni od nas, da prepoznamo njihove težave, tudi takrat, ko jih ne znajo jasno pokazati. Prav zato je znanje o takšnih, na prvi pogled manj prijetnih temah, ključnega pomena.