» » Hrana za pse od začetkov do danes

Hrana za pse od začetkov do danes

Danes so postali briketi popolnoma samoumevna hrana za pse, kaj pa je bilo v pasjih skledah pred temi čudežnimi kroglicami? Je prehod na naravne obroke za psa sploh še možen in kateri so najbolj tipični razlogi, s katerimi se oklepamo briketirane hrane za psa?

Pes, volk in človek – usodna privlačnost?

V podrobno analizo evolucije volka in psa se ne bom spuščala, ker obstajajo različne teorije, o katerih pa lahko razpravljamo ob kateri drugi priložnosti. Dejstvo je, da sta pes (Canis lupus familiaris) in volk (Canis lupus) povezana, ne drži pa to, da je pes volk (ali obratno: volk ni pes). Prav tako ne vemo natančno, kdo je šel za kom, skupina psov za človekom ali obratno, a nenazadnje to niti ni tako pomembno – dejstvo je, da odkar je pes postal spremljevalec človeka, je imel slednji bistven vpliv na njegovo prehrano: včasih boljšo, včasih slabšo. O tem, kaj sta pes in volk jedla v prazgodovinskih časih lahko debatiramo, ne moremo pa ničesar trditi z gotovostjo, razen seveda tega, da niti volk niti pes nista uživala kuhane hrane, briket in kuhanih jajc, preden: bila sta lovca in pojedla sta tisto, kar sta ulovila.

A med prazgodovinskim psom, o katerem govorimo tukaj in psom, ki leži poleg mene na na kavču, se je zgodila evolucija in najmanj 2000 let življenja ob človeku, ki ga je hranil pretežno z ostanki hrane, mesom, kostmi, aristokrati pa so psom stregli luksuzno hrano in prepovedane „dobrote“.

Ob branju naslednjih vrstic, se boste gotovo hudomušno nasmejali, kot češ a to so res mislili, da je dobro za psa? Jaz pa temu dodajam, kdo pravi, da je to, kar imamo danes za samoumevno tudi pravilno?

Hrana za pse od 1. stol. pnš. do 18. stol.: žita, mleko, kosti, organi in kruh

Začelo se je z Marcusom Terentiusem, ki se je v priročniku za kmetovanje precej obširno razpisal o pasji hrani: svetoval je predvsem ostanke mesa in kosti, ki bodo poskrbele za močne čeljusti, ječmenov kruh, namočen v mleko in mesno juho. Lastnike psov opozarja, da morajo za njih lepo poskrbeti (Great care must be taken for their supply of food), predvsem zaradi tega, da se pes zaradi lakote ne bo oddaljil od tropa. Terentius je odsvetoval meso mrtvih ovc, da jih ne bi okus premamil in ne bi več varovali črede.
V Bukoliki (1. stoletju pnš. ) je Virgil svetoval, da naj bo skrb za psa prvem mestu. Da pa bo pes močan in hiter, je predlagal dajanje sirotke. Trendu žitaric in mleka je sledilo še nekaj ostalih starorimskih veljakov, ki so svetovali, naj se psom dodaja tudi veliko organov in krvi.
Preden sklenete, da je življenjska doba psov bila zaradi tega krajša, so arehologi odkrili tak zapis, na enem izmed grobov starega rima:
I am in tears, while carrying you to your last resting place as much as I rejoiced when bringing you home in my own hands fifteen years ago.
Epitaf govori o užaloščenem lastniku, ki je svojega zvestega spremljevalca pokopal po 15-ih letih skupnega življenja. Ena izjema sicer še ne potrjuje pravila, a kljub temu ne moremo brezkompromisno trditi, da je bila življenjska doba psov apriori slaba. Kakorkoli, hrana za pse – nadaljujmo 🙂

Tak način prehranjevanja se nadaljuje v srednji vek, ko je bila priljubljena kombinacija hrane za pse še vedno kombinacija žitaric, organov živali in drugih delov mesa, ki niso bili primerni za prehrano ljudi (ostanki). Pasjo hrano so dopolnili z zelenjavo in vsem tistim, kar je ostalo na mizi.

18. in 19. stoletje: jelenova kri, antilopino mleko in…liker!

Kot navaja Diderot v Enciklopediji, je bila v 18. stoletju najbolj priljubljena pasja hrana mešanica jetrc, srca in krvi jelenov, zmešane s sirom, kruhom in mlekom ter seveda z žitaricami. Psi v večjih mestih dodaten privilegij: meso mrtvih konjev, ki so ga našli na ulicah.

V priročniku The Sportsman’s dictionary (konec 18., začetek 19. stoletja) so se prvič pojavili bolj konkretni napotki o pravilni hrani za pse. Priročnik je bil namenjen bogatemu plemstvu, ki se je želo podučiti o negi in vzgoji konjev, lovu in seveda psih – tej so bili namreč zvesti spremljevalci vseh nobel lovcev. Tukaj objavljam samo povzetek citata iz omenjenega priročnika, ki pravi, da je pes vroče narave in nikoli ne sme biti brez vode. Nikoli ga ne smemo hraniti s hrano temne barve, ker bo ta poškodovala njihov občutek za vonj. Najbolje je, če pri pripravi pasje hrane uporabimo ječmenovo ali pšenično moko, ki jo zmešamo z juho ali posnetim mlekom. Kot dodatek ali priboljšek lahko uporabimo ocvirke, pečene ali kuhane ovčje noge in drugo kuhano meso. Tistim, ki s svojimi psi hodijo na lov je gospod še svetoval, naj na dan lova psa pustijo brez hrane, med podvigom pa naj ga osvežijo s svežim mlekom in koščkom kruha.

The sportsman s dictionary, priročnik za nego psov.
Naslovnica The Sportsman’s dictionary (vir: archive.org)

Še večji luksuz so doživljali psi po evropskih dvorih (in pozor: aristokrati so noro oboževali pse!), ki so imeli na jedilniku divje race in drugo prestižno hrano, o katerih je lahko obubožano evropsko prebivalstvo lahko samo sanjalo, bogataši pa so svoje pse razvajali tudi s sladicami in likerjem!
Še korak dlje je šla v 19.stoletju kitajska cesarica Dovager Ciši, ki je svoje pse hranila s plavutmi morskega psa, prepeličjimi prsmi in antilopinim mlekom.

Temu trendu prehranjevanja sledi vehementen preobrat, ki nas spremlja še danes in vse se je začelo s piškoti za mornarje!

Ko mornarski piškoti postanejo hrana za pse

Mornarji so si na dolge poti stoletja in stoletja nosili posebno hrano – mornarske piškote, ki so bili zmes moke, vode in soli, zapečeni in posušeni na zraku, da so zdržali čim več časa, saj takrat ni bilo še hladilnikov, ki bi poskrbeli, da bi hrana na poti ostala sveža. James Sprat je bil mlad ameriški mornar, ki je sredi 19. stoletja pripotoval v Anglijo in legenda pravi tako: ko so nekega dne mornarji prispeli v pristanišče ter so na pomol stresli ostanke njihovih super piškotov, so jih psi v trenutku razgrabili on pojedli. James je vse to opazoval in porodila se mu je ideja, da bi se ta formula mornarskih piškotov odlično obnesla kot hrana za pse! Osnovni recept mornarskih piškotkov je dopolnil z zelenjavo (zlasti rdečo peso) ter govejo krvjo in piškote, ki niso nič drugega kot predhodniki briket, so bogati Angleži takoj vzeli za svoje. Poudarek je na bogatih – hranjenje psov s Sprattovimi piškoti je namreč veljalo za izjemno snobovsko početje, a verjetno je prav zaradi tega mornar postal gospod in okoli leta 1860 je ustvaril prvi pravi biznis s pasjo hrano, ki ga je v naslednjih desetletjih izboljšal in razširil.

James spratt piskoti za pse
Sprattov oglas za prve pasje piškote – predhodnike briket. Vir fotke: wiki

20. stoletje: stoletje briket

James Spratt je pripravil teren za industrijo, v kateri se letno obrne več milijard dolarjev in je ena izmed redkih panog, ki je ni prizadela gospodarska griza. Tako je, govorimo o industriji hrane za pse, ki smo jo danes vzeli za tako samoumevno, kot če bi psi že od nekdaj živeli na briketih. V zadnjih 100 letih nas je marketing industrijsko pripravljene hrane za pse uspel prepričati, da človeška hrana ni dobra za psa (propaganda iz 50-ih), da bo pes po surovem mesu postal agresiven (mit, ki izhaja iz ločevanja potepuških in udomačenih psov na koncu 19. stoletja), in da nihče, razen za to usposobljenih ljudi, ne zna narediti obroka za psa, še več, z doma pripravljena hrano bodo psu primanjkovale določene snovi, zaradi katerih bo prej ali slej umrl.Po 2. svetovni vojni so brikete uradno podprli veterinarji, ostalo pa je zgodovina, ki pa jo pišemo tudi sami.

Celovito razlago razvoja briket in marketinga hrane za pse v 20. stol. si lahko ogledate tukaj >>>

Čas je, da se vprašamo: so se psi danes res tako spremenili, da so briketi še edina hrana, ki jo prebavljajo?

Ne, spremenili smo se mi, ljudje in naše zahteve, psi so že od nekdaj enaki.

Prišli smo do točke, ko si večina sploh ne predstavlja, da bi psu ponudila kaj drugega kot brikete (z izjemo konzerv ob posebnih priložnostih), tisti, ki pa so to poskusili, večinoma sklenejo, da so briketi res edina in najboljša hrana za pse, ker drugih informacij pravzaprav nimajo: brikete prodajajo v trgovinah za male živali, svetujejo jih veterinarji, vsi večji pasji portali oglašujejo zadovoljne kužke, ki imajo pred smrčkom posodico z briketi. Proizvajalci oglašujejo briketi obstajajo za različne pasme, in starostna obdobja psa in čisto logično je, da je tovrstna pasja hrana edina rešitev, tako za psa kot lastnika.

Na pasjih forumih potekajo prave briketne vojne z namenom, da bi enkrat za vselej ugotovili, kateri briketi so najboljši za psa (včasih se mi zdi, kot da nekateri dejansko preizkušaje vse te brikete, tako suvereno o njih razpravljajo), temu sledijo poglobljene analize sestavin, deklaracij, primerjave cen, vsebnost žitaric, stročnic mesa. Vsake toliko časa se oglasi nič hudega sluteč uporabnik, ki napiše, da on pa svojega psa hrani s Pedigreejem in je čisto OK, ostala druščina ga pa takoj poduči, da je Pedigree nekvalitetna hrana za pse, da naj raje poskusi s tem pa tem, ker to je pa res premium.

Mnogi izmed njih pa ne vedo, da za nekvalitetnimi in premium briketi stoji ista korporacija, samo ciljna publika je drugačna…

Ena korporacija, različne kvalitete brikete (mars.com)
Ena korporacija, različne kvalitete brikete (mars.com)

Poleg briketne revolucije, je 20. stoletje znano po epidemiji kontaktnih alergij in alergij na hrano. In kaj narediš v primeru, če je pes alergičen?

Prešaltaš na hipoalergene brikete, logično!

No, ali pa ne, če vprašaš Iana Billingursta….

Ampak njega žal nihče ne pozna, ker za njim ne stoji megalomanska korporacija, ampak sivolas gospod iz deleže down under (Avstralija).

21. stoletje: BARF in Ian Billinghurst – nazaj k naravi?

Če niste še slišali za Billinghursta, pa ste gotovo že slišali za BARF. BARF je kratica za Biologically Apropriate Raw Food ali pa za Bones and Raw Food in prav Billingurst je tisti, ki je ta sistem zasnoval v 80-ih letih prejšnjega stoletja. Gre za način hranjenja, ki skače v lase vsem tistim, ki slepo verjamejo in sledijo vsem mitom, ki so povezani s „prepovedano“ hrano za pse: BARF jedilnik je večinoma sestavljen iz surovega mesa, surovih jajc, česna, mesnatih kosti, zelišč, začimb, zelenjavnih sokov in sadja – torej iz vsega tistega, v kar večina verjame, da je strupeno, nevarno in prepovedano.

Ampak glej ga zlomka, psi na BARF-u pa še kar živijo!

Sem že omenila, da je gospod tudi veterinar?

Billinghurst v živo: človek iz mesa in krvi 🙂 Malce slabši posnetek, a vseeno…poglejte si ga, če nič drugega za okus:

Billingurst hrano za pse tudi prodaja (zamrznjene BARF paketke) in če se vrnem na prej omenjene hipoalergene brikete in njegov odgovor, zakaj ne ponuja monoproteinske hrane za pse alergike (monoproteinski briketi so tipična hipoalergena hrana za pse), je njegov odgovor precej enostaven: ko se rešiš industrijsko pripravljene hrane, aditivov, konzervansov, ojačevalcev okusa, barvil in psu ponudiš pravo hrano, izginejo tudi alergije. Več o BARF hrani za pse si lahko preberete tukaj.

Billingurst z lahkoto pomete z vsemi miti, ki so se spletli okoli briket:

  • Z briketi moj pes dobi vse, kar potrebuje.
  • Briketi so dobri za zobke.
  • Moj pes ne prebavlja ničesar drugega kot brikete.
  • ipd.

Razlog, da tej miti še obstajajo, je preprost:večina ni nikoli zares poskusila ali pa se ni nikoli zares vprašala, kaj pes potrebuje, ker koruza in stročnice, ki so pogoste sploh v hrani brez žitaric gotovo ne. Prebava in briketi so pa tak poglavje zase – veliko psov dobi drisko zato, ker jim lastnik menja hrano, včasih menja samo okus briket. Ampak to smo vzeli za popolnoma logično stvar: zdaj si pa vi predstavljajte, da bi dobili drisko vedno, ko bi poskusili hrano, ki je izven vaše cone udobja.

Nimam časa in nimam denarja pa sta tako klasična kapitalistična izgovora, ki ne pašeta samo k hrani za pse, ampak so prikladna vedno, ko se nam ne da narediti spremembe v življenju.

Je BARF kot vrnitev k tako opevani naravi rešitev za sodobne pse?

Nedvomno.

Kljub temu, da ne moremo narediti enako popolnega obroka, kot so ga imeli psi v prazgodovini (in vprašanje prvinske hrane še vedno ostaja odprto), ga lahko neverjetno dobro posnemamo – tako tudi pravi Billingurst. Če bi res želeli biti prvinski, potem bi psi mogli jesti več ali manj samo divjačino, ker niti perutnine ni bilo pred 9. stol. pnš., ko pa je bil pes že zelo dober človekov prijatelj.

Med prazgodovinskim in sodobnim psom je nedvomno prišlo do evolucije, a v zadnjih 100 letih smo skrenili s poti in se ujeli v kolesje zgodbe o popolni hrani za pse, manjka pa nam bistvo, celoten kontekst in razumevanje hrane, psa in njegovih potreb. dokler tega ne bo, nam lahko še vedno prodajajo hrano za mladiče, aktivne in stare pse…

Vprašanje za konec: je glede na naravo psa bolj bizaren ječmenov kruh, briketi ali surovo meso?

V tem prispevku smo lahko zasledili kar nekaj bizarnih nasvetov v zvezi s pasjo hrano; skozi stoletja, ah kaj stoletja, tisočletja zgodovine je vsak ravnal tako, kot je takrat menil, da je najboljše, enkrat osvežitev z mlekom, drugič pa z likerjem. Takrat ni bilo znanja, je pa bila volja – danes je znanje, ni pa volje!

Vprašanje, ki bi ustrezalo na tem mestu je, po čem pa si bo našo generacijo zapomnila zgodovina, kako bodo o nas pisali naši zanamci?

Da smo izumili popolno hrano za pse ali da smo pse hranili z mešanico dehidriranih praškov, skupaj zbitih v kroglice in našpricanih z maščobo, hkrati pa smo se čudili, zakaj je na milijone psov na svetu alergičnih na „hrano“?

Viri:
Virgil
Marcus Terentius
Companion Animals and Us: Exploring the Relationships Between People and Pets
The Sportsman’s Dictionary
Netorama
Billinghurst
Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Lena Gregorčič
Sledi Lena Gregorčič:
Najraje se sprašujem o tistem, kar večina smatra za samoumevno in še toliko raje plavam proti toku - je veliko večji izziv in brez izzivov mi je v življenju dolgčas.

4 Responses

  1. Miha
    | Odgovori

    Izvrsten članek, hvala za informacije… 🙂

  2. Maja Bertok
    | Odgovori

    Draga Lena, imam štiri pske, ki vejo kaj je konzerva samo v primeru hude nuje..npr da moram podaljšati službo in pridem domov pozno. Ne vem če se je to zgodilo 10x v štirih letih. Mislim,da inamo najstarejšo mopsico na obali, moram še preveriti 😉 Lana ima 15 let in pol in sem trdno prepričana, da je njena starost pogojena s prehrano. Seveda jim kuham… najraje imajo zavajon 🙂 moja ekipa Veterinarjev mi je že zdavnaj nehala ponuja industrijsko prehrano. Zelo preprosto sem rekla: Zdej me prepricaj, da je juha iz vrečke bolj kvalitetna od tiste, ki jo skuham doma z domačimi povrtninami.
    Hvala za prečudovito spletno stran in kuj grem te poiskati na Fb, da bom na tekočem 🙂
    En velik sončen pozdrav iz Obale.
    Maja

    • Lena Gregorčič
      Lena Gregorčič
      | Odgovori

      Živjo Maja,
      hvala za pohvale in me veseli, da vaši kužki uživajo svežo hrano.
      Verjamem, da imajo najraje zavajon, a vseeno premislite, če je to primerna hrana za psa? Po mojem, da ni 🙂 Pes je v osnovi še vedno pes, slaščice in ostale gurmanske specialitete raje pustite zase 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.