» » Kdaj je priprava hrane za psa postala znanstvena fantastika?

Kdaj je priprava hrane za psa postala znanstvena fantastika?

Objavljeno v Ostalo | 12

Kolikokrat slišim, da je za psa tako zakomplicirano pripraviti obrok, da brez ustreznega znanja tega nihče ne zna, zato je veliko bolj ziher kupiti vrečo briket, ker brikete vsebujejo vse sestavine za uravnotežen pasji obrok. Drugo pogosta opazka, ki sem je tudi sama velikokrat deležna, je, da hrana za ljudi ni primerna za pse. Ja, kaj pa je potem v briketih – zmleti vesoljci? 🙂 Če temu dodamo še zlizano mantro, da bo pes postal agresiven, če bo jedel surovo meso, ja no…potem pa res ne preostane drugega, kot da se oborožimo z zalogo briket, ker vse ostalo je itak no go.

Da bi razumeli, zakaj je priprava hrane za psa tako kompleksna, je treba poznati vzroke, ki so botrovali nastanku briket in spoznati marketinške prijeme, ki so znali pihniti na dušo pasjih lastnikov.

Dobrih 100 let briket

Prva briketirana hrana se je razvila že konec že 19. stoletja (v obliki pasjih piškotov in čisto po naključju, a o tem kdaj drugič) in je največji razcvet doživela po 2. svetovni vojni. V Evropi je bila prva pripravljena hrana za pse Chappie, ki danes nima ravno najboljšega slovesa, predvidevam da zato, ker se še vedno držijo izvirne recepture 🙂 Dokler se niso dosti kasneje začeli pojavljati premium briketi, so bili glavni mesni vir pripravljene hrane ostanki mesno-predelovalne industrije, namenjene človeški prehrani: kosti, glave, kremplji…in jih prodajali kot popolne obroke.No, pri cenenih proizvajalcih je to še danes edini mesni vir, čeprav zdaj že ptički čivkajo, da je to za pse precej nekvalitetna hrana.

Zakaj se je pojavila potreba po posebni hrani za pse in zakaj surovo meso ni več OK?

Surovo meso je samo za divje pse, je misel, ki se je razvila na začetku 20. stoletja.

Psi so od nekdaj živeli s človekom; jedli so tisto, kar so našli, uplenili in tisto, kar je ostalo od kosila ali pa ni bilo dovolj dobro za gospodarja. Potem pa je pes postajal vedno boljši človekov prijatelj in tudi obnašal se je drugače od psov, ki so živeli na ulici, bil je bolj civiliziran, zato je bilo treba ločiti potepuške – divje pse od domačih, civiliziranih.

Enačba je enostavna:

Divji, potepuški pes, je, kar dobi, mrhovino in surovo meso, je agresiven > če bo domač pes jedel surovo meso, bo postal agresiven. Adijo civiliziranost!

To je malce karikirana izjava takratnih strokovnjakov za živali, ki so se začeli množično pojavljat konec 19. stoletja. Jp, to so bili veterinarji, ki so začeli psom na veliko posvečati pozornost. Do takrat se nihče ni spraševal, katera hrana je primerna za pse in katera ne, psi so pač jedli tisto, kar je bilo pri roki.

Modri ljudje so si zato izmislili popolno rešitev: pripravljeno hrano za pse, ki vsebuje vse hranilne snovi, zdrži veliko časa in z njo ni veliko dela – streseš v posodico, pa je! To je namreč bila prava hrana za pse kot hišne ljubljenčke, ostali pa naj jedo, kar pač najdejo. Novopečeni lastniki domačih psov so koncept takoj zagrabili in briketi so rojeni.
To je bilo na začetku 20. stoletja, približno med leti 1900 in 1920. Druga svetovna vojna je zaradi vsesplošnega pomanjkanja oklestila proizvodnjo hrane za pse, a se je v 50-ih letih prejšnjega stoletja s pomočjo televizijskih oglasov spet postavila na noge in sprožila pravo briketno revolucijo.

1950: Marketing nevarne in popolne hrane za pse

Dejstvo je, da ljudje ne bi kupovali, če ne bi bili prepričani, da kupujejo pravilno, zato mora biti celoten koncept pravilno zastavljen in zaigrati na prave strune. In kaj lahko bolje prepriča v nakup, kot preudarjeno izpeljana marketinška kampanja? Naloga marketinga ni tvoja ali moja dobrobit, ampak prodaja. In tisti, ki prodajajo hrano za pse, se s tem ne ukvarjajo zato, ker imajo radi vašega psa, ampak zato, ker je v tem dobiček. Milijonski dobiček.

V 50-ih letih prejšnjega stoletja je takratni uradni ameriški inštitut za nadzor kakovosti hrane za pse začel z agresivno oglaševalsko kampanjo, ki je ljudi pozivala, naj pse hranijo samo s hrano, ki je narejena posebej za njih, čemur so kimali tudi veterinarji. In je še kaj bolj verodostojnega kot to, da hrano odobri, svetuje in promovira tako visoko učena oseba kot je veterinar? On že ve, kaj je dobro za vašega psa!


Hkrati se pojavijo prva opozorila, da ostanki z mize niso primerna hrana, kar se je sčasoma razvilo v to, da hrana za ljudi ni primerna hrana za psa, kar je po svoje spet čisto logično. Veliko bolj dobičkonosno je to, da kupiš narejeno hrano, kot da izobraziš ljudi, kako naj sami naredijo hrano. Makes sense 🙂

hrana za pse - 1950
Desni časopisni oglas opozarja, da ostanki človeške hrane niso primerna hrana za psa.

Ošpice dobim, ko slišim, da hrana za ljudi ni primerna hrana za psa. Poglejte sestavine na briketih: meso, zelenjava, riž, ribe… močno dvomim, da na Kitajskem raste riž za pse, mi pa jemo riž za ljudi?

V resnici je tako, da za pse ni primerna tista človeška hrana, ki čisto iskreno povedano ni primerna niti za ljudi, recimo močno začinjene in soljene jedi, ocvrte in mastne dobrote. Na tem mestu se sicer ne bi spuščala v podrobnosti primerne in neprimerne človeške hrane za pse, ker vam čestitam že zaradi tega, da ste se prebili do tega odstavka, poleg tega je na tem blogu res veliko napisanega na to temo.

Hrana za ljudi je enako primerna tudi za pse, a v drugačnih razmerjih. Je pa hrana za pse v resnici hrana za ljudi – ker so ljudje tisti, ki jo kupujejo, psu bi dosti bolj ugajal surov kos mesa -> prava hrana.

1960: Pes postane polnopraven družinski član

V tem obdobju so v oglasih začeli nagovarjati psa kot polnopravnega družinskega člana in jasno je, da za družinske člane želimo samo najboljše; surovo meso itak ni dobra – omikana – izbira za družinskega člana, ostanki od kosila in večerje prav tako ne.

Kaj naj torej pes je drugega, kot ustrezno hrano zanj?

 

V 70-ih letih prejšnjega stoletja je bilo v ZDA že več kot 1000 različnih proizvajalcev hrane za pse, predstavljajte si, kakšna je ta številka danes. In ker je konkurenca velika, mora proizvajalec najti nove načine, da proda hrano.

1980 – do danes: marketing izobilja, uravnoteženosti in popolnosti

Če upoštevamo razvoj znanosti, medicine, nutricionizma od začetka 20. stoletja pa do danes, ni več dovolj to, da psu daš hrano za psa, ampak da mu ponudiš popoln in uravnotežen obrok, primeren njegovi starosti, aktivnosti, teži, pasmi, dlaki, genskim težavam, preventivnim odpravljanjem genskih bolezni… (sarcasm: on).

Na voljo imamo preveč hrane in preveč si lahko izmišljujemo! Zaradi tega je lahko neka 1000-letna rastlina, ki raste na drugem koncu sveta, veliko bolj zdrava od peteršilja z domačega vrta; prepričujejo nas, da je izvleček novozelandske školjke odličen za imunski sistem psa, skuta in med od kmeta pa ne, ker…kdo ve. “Ve” se samo to, da ni OK – ker je hrana za ljudi in zato ni primerna hrana za pse.
Logično: če bi človeška hrana bila primerna tudi za pse, ne bi več kupovali posebne hrane za pse. In če ne bi kupovali, ne bi bilo dobička.

Poleg tega so nam v vseh teh letih odlično oprali možgane in nas prepričali, da ne znamo pripraviti popolnega obroka. Kako bi lahko potemtakem pripravili obrok, ki bi poleg tega še ustrezal vsem naštetim specifičnim potrebam psa? Ker si želimo samo najboljše za našega psa, smo Chappie in podobne cenene znamke zamenjali za take, ki nudijo vse zgoraj našteto, hkrati tega pa poskrbijo še za zdrave kosti, zobe, sklepe in kožuh; niso več market kvalitete, ampak premium kvalitete, ne kupujemo jih več na Petrolu, ampak v specializiranih trgovinah za male živali, vsebujejo popolne aminokisline, kompleksne ogljikove hidrate, so brez glutena in brez žitaric, meso pa je organsko (sarcasm: on):

Zgodila se je renesansa hrane, zaradi katere zdaj kupujemo vse lokalno, brez pesticidov, aditivov, barvil in konzervansov – in potem je nekomu (vir neznan 🙂 ) končno kapnilo, da če je to slabo za ljudi, potem je verjetno slabo tudi za naše najboljše prijatelje. A že ob prvih dvomih v procesirano hrano so nas marketing mojstri začeli postavljati vprašanja v smislu: ali res veš, kaj tvoj pes potrebuje in ali znaš sestaviti popoln obrok za psa?

Jasno je, da je odgovor v obeh primerih večinoma ne, ne vem, ker kako pa naj bi vedeli? Če že 60 let stresamo rjave kroglice v posodo se o tem niti nismo spraševali. Ker se le redki poglobljeno lotijo zgodovine hrane za pse in raziščejo vse mite, ki so povezani s pasjo hrano, sprejmejo brikete kot ponujeno rešitev na dotično težavo: ker ne znajo pripraviti popolnega in uravnoteženega obroka, bodo kupili že pripravljeno hrano, ker je ta uravnotežena in popolna (pa še praktično je, sam natreseš v posodico en kup kroglic, ki niso nič drugega kot skupaj stisnjeni različni praški in so malo pobarvane, da niso ravno sive barve in je to to).

Ta posnetek je bil pred nekaj leti objavljen na Discovery Channelu, v oddaji How it’s made (Kako je narejeno). Nič šokantnega n nobenih trupel, prikazan je samo proces izdelave briket.

Prav zaradi tega me zanima, zakaj še vedno verjamemo v procesirano hrano kot v edino pravo izbiro? A ni veliko boljše jesti svežih sestavin? A ni veliko bolje vedeti, kaj je dejansko v hrani? Sploh pa me zanima, kaj je v tej hrani, da lahko ohrani svežino tudi po več mesecev?

Kupljena hrana za pse je v resnici drago prodana zgodba…

    …ker nas (vas) je marketing prepričal:
  • da ne znate pripraviti pasjega obroka
  • da bo ob doma pripravljeni hrani prišlo do pomanjkanj
  • in ker se pod reklame podpisujejo veterinarji, o pozitivnih vplivih pa poročajo tudi raziskave – logično. Kjer je v igri milijonski dobiček, lahko veliko denarja namenijo v raziskave, ki bodo, jasno, potrjevale pozitivne doprinose briket in konzerv. Če bi na raziskavah ugotovili, da večina psov, ki 5 let je en in isti okus briket posledično razvije določeno intoleranco ali celo alergijo na določen beljakovinski vir, bi sami sebi zakopali zlato jamo. Neodvisne raziskave so seveda nekaj popolnoma drugega, ampak trenutno nimam nobenih preverjenih podatkov ali virov, na katere bi se lahko obrnila in jih posredovala. Veterinar je avtoriteta, človek, ki je toliko let študiral pse in ve, kaj pes potrebuje – in on priporoča točno določene brikete, za posebne težave pa brikete, ki nosijo oznako Veterinary Diet. DDDD 🙂

Bi meni verjeli, če bi se vam smejala z jumbo plakata, slikana z ajdovo kašo, surovo govedino in naribanimi bučkami? Mislim, da ne.

Namesto, da bi kupovali hrano, kupujemo embalažo, plačujemo za proizvodnjo, transport, trgovsko maržo in seveda sestavine, ki pa so tako obdelane in predelane, da se sprašujem, koliko hranilnih vrednosti še vsebujejo.

Krog znanstvene fantastike okoli priprave pasje hrane je tako sklenjen in če se vrnem na začetek tega prispevka: priprava hrane za pse je postala kompleksna takrat, ko se je izkazala za odlično poslovno priložnost. Ko so podjetni ljudje zaradi navidezne omike želeli ločiti domače pse – bodoče družinske člane – od neudomačenih in divjih psov, ki jedo surovo meso. A predvidevam, da če lahko poskrbim za hrano zase, lahko poskrbim tudi za za psa; informacije so danes na dosegu enega klika in to je bistvena prednost v primerjavi s preteklimi desetletji. Nimamo več izgovorov za oprane možgane, samo nekaj volje moramo pokazati.

As always, imate na voljo več možnosti:

Še naprej verjamete v to, da nimate časa in znanja za pripravo obroka ali pa sledite mojim zapisom in sami spoznate nasprotno. Če pa imate KONKRETEN argument, zakaj so posušene in izsušene rjave kroglice z nekaj našpricane maščobe boljša izbira, sporočite. Vedno rada prisluhnem drugi plati zgodbe (pred tem še preberite prispevek Mojce Sajovic).

Viri:

Netorama
NYCdoggies
The truth about dog food (video)
Longwhitekid (foto)

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Lena Gregorčič
Sledi Lena Gregorčič:

Najraje se sprašujem o tistem, kar večina smatra za samoumevno in še toliko raje plavam proti toku - je veliko večji izziv in brez izzivov mi je v življenju dolgčas.

12 Responses

  1. Daisy
    | Odgovori

    Zakaj kupujem brikete? Iz več vzrokov. Ker se mi ne ljubi vsak dan kuhati še za pse, ker se mi ne ljubi hoditi po klavnicah in zbirat primernih ostankov (human grade meso iz mesnic je prvič predrago, drugič se mi zdi sporno hranit pse z veliko količino kvalitetnega mesa primernega za človeško prehrano – en pes rabi več mesa kot cela družina). Torej: prihranim čas, denar za hrano, denar za veterinarja, pa še življenska doba psov je daljša za 2 – 3 leta.
    Mene ni tako lahko nategniti, pse sem imela preden so briketi prišli na naše tržišče, kuhala sem psom 20+ let in jim futram pretežno brikete skoraj 30 let, tako da zelo dobro poznam razliko.

    • Lena Gregorčič
      Lena
      | Odgovori

      Vse je relativno – cena, stroški, čas in količina mesa 😉 Če se vam pa ne ljubi, je pa druga zgodba in čisto legitimno stališče, vaša odločitev. Fajn, da se ne pustite nategnit, tudi jaz sem taka 🙂

    • Dessiree
      | Odgovori

      No da človek reče da se mu ne ljubi pripravljati hrane za pse ali da nima časa, tak človek naj ne ima psa.
      30 let imam pse za vse moje pse kuham in več ali manj živijo med 15 in 17 let (večje pasme) razen ene psice ki je dočakala samo 12 let (izkrvavela po operaciji). Nikoli nisem hodila po klavnicah, saj se dobijo pakirana piščančja jetra, želodčki, vratovi, hrbti, kupujem tudi govedino (trenutno imam 2 psa), dodam jušno zelenjavo, polnozrnat riž ali kosmiče. Ni mi vseeno kaj jejo moji psi, Svetujem da pojeste kos al dva briketa in še enkrat premislite ali se vam res ne ljubi kuhat.

  2. athos
    | Odgovori

    Se ne bi mogla boj strinjat. Sama pripravljam obroke za dva velika psa ze kake stiri leta. Tako da se da, ce se hoce. Ima pa vsak moznost izbire, da hrani, kakor se mu zdi najbolj primerno.

    • Lena Gregorčič
      Lena
      | Odgovori

      Absolutno! Vsak ima možnost izbire – čar naše družbe 🙂

  3. trobenta
    | Odgovori

    Končno en branja vreden članek na temo pasje prehrane!
    Že nekaj let se trudim pse hraniti čim bolj naravno oz. se izogibam hranjenju z briketi kolikor je mogoče. Je pa res, da sem v tem prepričanju osamljena in bog ne daj, da bi med t.i. pasjeljubci si drznila kdaj povedati svoje mnenje.
    Hvala za članek….če sva dve podobno misleči, je to že veliko!
    Lep pozdrav!

    • Lena Gregorčič
      Lena
      | Odgovori

      Niste osamljeni, brez skrbi, vedno več nas je takih “čudakov” 😉 Do sprememb prihaja, a počasi. V tujini se o tem govori že zadnji 10 let, če ne še več…pri nas pa vidite, kako je.
      Tukaj smo vsi na vaši strani!

  4. Rene
    | Odgovori

    Z veseljem sem prebrala članek. Tudi jaz pripravljam obroke za našega štirinožca, čeprav se mi pred tremi meseci o tem še sanjalo ni. Zaradi različnih zdravstvenih težav, ki smo jih redno, a neuspešno zdravili pri veterinarju, po zaužitju neštetih antibiotikov, injekcij, mučenja z vsakodnevnim kopanjem z razkuževalnim šamponom,… sem se po urah študiranja na internetu odločila za surovo in kuhano hrano. Učinki na koži so že vidni, užitek je gledati psa, ko dobi tak obrok in zaenkrat smo zadovoljni mi, pes pa še bolj. Naj povem tudi, da nimam nič proti briketirani hrani. Psi, ki jo dobro prenašajo jo le naj imajo in bodite srečni, samo da je kuža zdrav. No grem prezračit, ker v kuhinji diši po divjačini:) Lep pozdrav vsem

    • Lena Gregorčič
      Lena Gregorčič
      | Odgovori

      To je pa tako lepo slišat! Želim vama veliko sreče in slastnih obrokov 🙂

  5. Miha
    | Odgovori

    Mi imamo našo na surovi že skoraj celo leto, pred tem z briketi nismo imeli težav (dokler nismo dobili tapravih) Vsi briketi z žitaricami (koruzo), so pri naši sprožili drisko, ki se je dokler nismo problema našli vlekla dolgih 6 mesecev. Odkar smo na surovi prehrani je pa res super, dlako ima takšno, kot še nikoli prej, količina kakca je 5x manjša…. Je pa res, da so proizvajalci pasje hrane ugotovili, da je tudi v surovi prehrani dobiček zato ima že veliko trgovin skrinjo, kjer že imajo pripravljeno surovo hrano za vsemi “pravimi hranilnimi snovmi”. Sem za probo kupil par različnih okusov in naša jih sicer zmelje, kot da nebi bilo nič, mene pa zmoti vonj, ki ni prav nič naraven (spet ne veš, kaj vse je mleto tam noter). Ne vem kaj bo še iz tega… Zgleda da je direkt od mesarja še vedno najboljše… Le čas bo pokazal.

    • Lena Gregorčič
      Lena Gregorčič
      | Odgovori

      Hja, standard…poznam to, sploh kar se driske tiče :/ Zdaj pa je pri nas tudi kakec….no, včasih ga sploh ne vidim 🙂
      Hrana za pse in nasploh vse, kar je povezano s psmi, je povezano z dobičkom, pač živimo v kapitalizmu in to je poleg izdelkov za otroke ena izmed panog, ki je kriza ni prizadela. Jaz sicer ne vidim problema v surovi hrani za pse, ki je že pripravljena, problem je, ker tudi tja dajajo filerje (stročnice recimo) in surov krompir. Čeprav krompir sam po sebi ni škodljiv, pa vseeno ni primeren za vsakodnevno hranjenje, sploh pa ne surov. Jao, to me kr kap, ko vidim…Pri nas še ni tako hudo, v tujini, kjer je to veliko bolj popularno, pa se že pojavlja taka crap hrana za pse. Kakšen paketek dobrih proizvajalcev imam tudi jaz na zalogi, za dneve, ko ni časa ali pa mi vsega zmanjka, sicer pa mesnica, imam rada nazdor nad tem, kaj dajem v skledo.

  6. Dean GARTNER
    | Odgovori

    Spoštovana ga. Lena! Lepo prosim, če mi lahko odgovorite na vprašanje, na katerega ne morem dobiti konkretno obrazloženega, jasnega odgovora in to je:
    ali lahko pri hranjenju pasjega mladička in kasneje odraslega psa kombiniram prehrano, BRIKETI / SUROVA HRANA , BRIKETI / KUHANA HRANA , BRIKETI / ZELENJAVA .
    Če je iz vaše strani odgovor pozitiven, potem je vse OK. Če pa ne, pa prosim za obrazložitev, ZAKAJ TOČNO NE.
    Za odgovor se vam že v naprej zahvaljujem in vas še enkrat lepo pozdravljam!
    S spoštovanjem, Garti

Komentiraj