Večna pasja dilema: surovo ali kuhano? Ko začnemo razmišljati o prehrani naših kosmatincev, hitro ugotovimo, da enotnega odgovora preprosto ni. Tako kot mi imajo tudi psi svoj okus, svoje navade in svoj želodec. Pri nas doma se na primer na jedilniku znajde oboje.
Oli brez pomisleka glasuje za kuhano hrano medtem ko Dama ni prav nič izbirčna. A izkušnje so me naučile, da s surovo hrano pri njej ne smem pretiravati, saj se njen prebavni sistem hitro oglasi z drisko. Prav zato se marsikateri skrbnik sprašuje: kaj je pravzaprav bolje, surova ali kuhana hrana za pse? Je ena bolj naravna, druga varnejša? In kako najti pravo ravnovesje, da bo pes sit, zadovoljen in brez prebavnih težav?
V nadaljevanju si bomo brez kompliciranja pogledali prednosti in slabosti obeh pristopov ter zakaj je pogosto najpomembnejše prav to, kako hrano prenaša vaš pes saj, ko govorimo o pasji prehrani, ni pomembno samo ali je hrana kuhana ali surova, ampak kako je sestavljena, pripravljena in kako jo pes prenaša. Oba načina imata svoje prednosti in pasti.
KUHANO ≠ AVTOMATSKO ZDRAVO
Obrok mora vedno vsebovati kakovosten vir beljakovin (meso, ribe), ogljikove hidrate (riž, proseno kašo, ajdovo kašo, ovsene kosmiče…), zelenjavo(korenček, brokoli, bučke…) ter vir kalcija (zelo pomembno!). Predolgo kuhanje uniči vse naravno prisotne vitamine in minerale zato je pomembno, da hrano na hitro pokuhamo v malo vode ali jo kuhamo na sopari. Kuhana hrana je lažje prebavljiva in je zato boljša izbira, ko ima pes prebavne težave, ob okrevanju ali za starejše pse.
KAJ PA SUROVA HRANA?
Dokler kupujete meso v mesnici in je namenjeno prehrani ljudi, je večja verjetnost, da se boste s surovim mesom okužili vi kot pes. Problematična je lahko predvsem svinjina, ki ni veterinarsko pregledana in lahko vsebuje zoonotske parazite, ter sveže ulovljen losos iz Atlantskega oceana (čeprav je ta pred prihodom k nam praviloma globoko zamrznjen). Nenazadnje lahko psu ponudite tudi meso, ki že nekoliko smrdi – povprečen, zdrav pes ga bo brez težav prebavil. Zanj je to priboljšek in mu je povsem vseeno, ali je meso kuhano ali surovo.
Ko govorimo o surovi prehrani, je dobro vedeti, da jo delimo na BARF in PREY način hranjenja ter, da BARF in PREY nista isto, čeprav se pogosto mečeta v isti koš. Razlika je pomembna, sploh pri tem, kako natančni moramo biti in kaj pes dejansko dobi v skledi.
BARF (Biologically Appropriate Raw Food) je bolj “nadzorovan” in prilagojen pristop k surovi prehrani. temelji na surovem mesu in vključuje mišično meso, kosti ali kalcij, organe, zelenjavo, sadje, dodatke (olja, minerale). Obroke običajno tehtamo in sestavljamo po razmerjih. Prednosti BARF-a je lažje prilagajanje posameznemu psu, primernejši za pse z občutljivo prebavo in več nadzora nad hranili. Ta način pa zahteva več znanja in načrtovanja saj brez dodatkov hitro pride do pomanjkanj. BARF je pogosto dobra izbira za skrbnike, ki želijo surovo hrano, a hkrati nekaj varnosti in fleksibilnosti.
PREY način prehranjevanja pa, kot že ime pove vsebuje celoten plen vključno z vsemi notranjimi organi, dlako ali perjem in žlezami. PREY prehrajevanje vključuje dva načina in sicer celoten plen (npr. cela prepelica, kunec) in FrankenPrey pri katerem obrok sestavimo sami in sicer iz mišičnega mesa, surovih kosti, drobovine in vlaknin živalskega izvora(dlaka ali perje). Pri hranjenju po načinu PREY psu v prehrano NE dodajamo sadja, zelenjave ali prehranskih dodatkov.
BARF = več nadzora, več prilagoditev, več dela
PREY = bolj naravno, manj prilagajanja, več zaupanja v surovo hrano
Za pse, ki hitro dobijo drisko ali imajo občutljivo prebavo je BARF običajno varnejša izbira kot PREY. PREY model zahteva zelo stabilno prebavo in postopno uvajanje.
KAJ PA PREHOD IZ BRIKETOV NA KUHANO ALI SUROVO HRANO
Prehod z briketov na surovo ali kuhano hrano je za pasji želodec kar velika sprememba, zato se ga je dobro lotiti počasi, premišljeno in z veliko opazovanja. Hitri prehodi so najpogostejši razlog za drisko, bruhanje in “ta hrana mu ne paše” zaključke.
Briketi so močno procesirani, prebavljajo se počasneje in zahtevajo drugačne prebavne encime kot sveža hrana. Ko to zamenjamo čez noč, prebava preprosto ne dohaja → mehko blato ali driska.
Prehod z briketov na kuhano hrano je običajno najlažji in najnežnejši prehod.
Kako začeti:
- 1–3 dni: 75 % briketov + 25 % kuhane hrane
- 4–6 dni: 50 % briketov + 50 % kuhane hrane
- 7–9 dni: 25 % briketov + 75 % kuhane hrane
- nato 100 % kuhano
Briketov in kuhane hrane ne mešamo vendar jih ponudimo v ločenih obrokih, če kuža je le enkrat na dan mu v času menjave ponudimo več obrokov za lažji prehod. Pri prehodu vedno začni z enostavnimi beljakovinami (piščanec, puran), riž ali ajda naj bosta dobro kuhana in na začetku naj bodo obroki brez maščob.
Kuhana hrana je odlična tudi kot vmesna stopnja, če je končni cilj surova prehrana.
Prehod z briketov na surovo (BARF)
Tu velja pravilo: počasi, še počasneje in še malo počasneje.
Priporočen potek: Najprej prehod na kuhano (ni nujno, je pa zelo priporočljivo). Surovo hrano dodajaj najprej 1–2x na teden kot majhen obrok in nato postopno povečuješ delež. Začni z eno vrsto mesa brez kosti in organov na začetku in naj bodo majhne količine. Nikoli ne mešaj surovega in briketov ali kuhane hrane v istem obroku in ne uvajaj več novih stvari hkrati ter seveda ne paničari ob mehkejšem blatu prvi dan saj je le to normalno, ker se mora prebava navadit na drugačno hrano.
Prehod na PREY model zahteva zelo stabilno prebavo, dobro toleranco na surovo in izkušenega skrbnika. Ni priporočljivo kot prvi korak po briketih. Najprej BARF ali kuhana hrana, šele nato (če sploh) PREY.
Tempo prehoda določa blato (to je glavni pokazatelj), apetit in počutje psa. Če se pojavi: driska → korak nazaj, napenjanje → zmanjšaj količino, zavračanje hrane → poenostavi obrok.
Zlato pravilo → Bolje mesec počasnega prehoda kot teden težav.
Za konec se je dobro spomniti, da pasja prehrana ni tekmovanje v tem, kdo ima “bolj prav”, ampak iskanje tistega, kar deluje za konkretnega psa. Dama in Oli sta lep dokaz, da tudi v istem gospodinjstvu ni nujno ene same pravilne poti. Oli z veseljem poje kuhano hrano in pri tem očitno uživa, Dama pa je sicer odprta za vse, a nam hitro pokaže mejo, če je surovega preveč. In prav to je najdragocenejša informacija, ki jo lahko dobimo.
Ne glede na to, ali izberemo kuhano, BARF ali kombinacijo obojega, je najpomembnejše, da hrano uvajamo postopno, spremljamo prebavo in ne ignoriramo znakov, ki nam jih pes sporoča. Lepo blato, dober apetit in sproščen, zadovoljen pes so vedno boljši pokazatelji kot katerakoli teorija ali trend.
Na koncu dneva šteje predvsem to, da je pes sit, zdrav in vesel – pa naj bo v skledi surovo, kuhano ali nekaj vmes. Dama in Oli sta nas naučila, da je prilagajanje, opazovanje in kanček zdrave pameti pogosto najboljši recept.
Dober tek!
Latest posts from Kristina, vet.tehn.
- Kuhana ali surova hrana za pse? - 4 februarja, 2026
- Naravni priboljški za žvečenje: varno okusno in brez umetnih dodatkov - 26 januarja, 2026
- Pozimi blazinice potrebujejo posebno nego! - 19 januarja, 2026
Dodaj odgovor