» » Možnost izbire še ni permisivna vzgoja!

Možnost izbire še ni permisivna vzgoja!

Objavljeno v Ostalo | 0

Verjetno najpogostejše vprašanje, ki ga dobim v zvezi z mojim načinom dela s psi je, »ali ne pomeni tak pristop pravzaprav permisivne vzgoje, kjer se psu ne postavlja nobenih omejitev in mu je dovoljeno vse?« Zdi se mi, da je povod za tako vprašanje predvsem moje zagovarjanje možnosti izbire in dejstva, da moramo pustiti psu biti pes, zato sem se odločila temu posvetiti cel prispevek.

Kratek odgovor na zgornje vprašanje je (odločen) ne. Je pa moj pristop drugačen. V ospredje postavlja psa, njegove potrebe in njegovo dobro počutje. V interakciji s psom zagovarjam aktivnosti, ki so všeč tako psu kot skrbniku in psu ne škodujejo. Ne učim klasične poslušnosti in aktivnosti, polnih adrenalina. Beseda »sedi« se na mojih tečajih uporablja le za ljudi: »Prosim, (u)sedi se na stol, primi povodec in počakaj, da se pes umiri.« Za večino pasjih skrbnikov je tak način dela nekaj povsem tujega in ljudje smo narejeni tako, da težko sprejmemo tisto, kar nam je tuje. Toda za dobro psov in prijetno sobivanje, ki temelji na obojestranskem zaupanju, moramo včasih razmišljati tudi zunaj ustaljenih okvirjev. Največja napaka, ki jo lahko naredimo je, da se na vprašanje »zakaj« zadovoljimo z odgovorom »ker vsi tako delajo.«

Pogled s pasje perspektive

Ljudje se za nakup ali posvojitev psa odločajo iz različnih razlogov. Nekateri se za psa odločijo zato, ker »je že od nekdaj pri hiši«, drugi v življenju s psom iščejo motivacijo za bolj zdrav življenjski slog (»zdaj bomo pa pogosteje hodili v hribe!«), tretji iščejo štirinožnega življenjskega sopotnika, družinskega člana …

Razlogov je toliko, kot je na svetu skrbnikov psov, verjetno vsak pa se za psa odloči v prvi vrsti zato, ker ga želi imeti. Tu se začne – psa izberemo mi. Mi določimo, v kakšnem domu bo živel. Bo živel zunaj ali noter? Kako pogosto bo hodil na sprehode in kako dolgi bodo? S katerimi aktivnostmi se bo ukvarjal? Kdaj bo jedel in kaj? Bodo tujci lahko posegali vanj in ga božali na sprehodih (ko si privezan na povodec, se težko prav daleč umakneš, tudi če ti interakcija ni všeč)? Bo imel družbo drugih psov? Koliko časa bo sam? Kje bo preživljal ta čas? Bodo sprehodi prijetni ali boleči (marsikdo še vedno uporablja boleče zatezne, bodeče, celo električne ovratnice)? Bo deležen veterinarske oskrbe, ko jo bo potreboval? Koliko igrač bo imel in kakšne? Kaj bo počel na sprehodu? In nenazadnje – kdaj in kje bo opravljal potrebo? To je le nekaj omejitev, ki jih vsak dan, pogosto nevede, postavljamo svojim psom.

Ko v svoj dom sprejmemo psa, najprej razmišljamo o tem, kako bomo »naredili, da ne bo lulal notri«. Kako bomo »naredili, da bo spal«. Kako bomo »naredili, da ne bo uničeval pohištva«. Skratka – pomislimo na težave, do katerih bi lahko prišlo, in iščemo načine, kako bi te simptome odpravili. Učenja sobne čistoče se pogosto lotimo z zapiranjem v kletko, skakanje preprečujemo tako, da psu ukazujemo, naj se usede. Za grizenje ga kaznujemo ali pa se poslužujemo različnih drugih ukazov, s katerimi skušamo prekiniti neželeno vedenje.

Pogosto slišim vprašanje »kako naj odpravim to vedenje?«, zelo, zelo redko pa »Zakaj se moj pes tako obnaša?«

Biti bi moralo ravno obratno. Če se skrbniki potrudimo razumeti pse, njihove potrebe in njihovo telesno in glasovno govorico, bomo lažje razumeli tudi, od kod izvirajo težave. In če razumemo, od kod izvirajo težave, jih lažje preprečimo oziroma odpravimo.

Pes je pes, vendar …

Pes je vrsta, znotraj katere prihaja do največjih razlik. Samo pomislite – kilogramska čivava in 80-kilogramska nemška doga sta oba predstavnika iste vrste. Kljub temu da se po videzu zelo razlikujeta, so njune osnovne potrebe iste. Oba sta psa. Oba potrebujeta hrano, vodo, družbo, sprehode, možnost vohanja in raziskovanja okolice, svobodno gibanje, počitek in skrbnika, ki jima bo nudil varnost in skrbel za njuno dobro počutje. Razlikujeta se le v tem, da izpolnjevanje teh osnovnih potreb prilagodimo njuni velikosti in sposobnostim. Pri tem ne smemo pozabiti na karakter, želje, zdravstveno stanje in druge sposobnosti ter omejitve vsakega posameznega psa.

Prav tako do razlik prihaja v različnih razvojnih obdobjih psa. Mladiči potrebujejo mnogo več spanja kot odrasli psi, prav tako morajo biti njihovi sprehodi bistveno krajši (včasih je za mladička dovolj le nekaj minut sprehoda na dan!). Ker se njihovo telo šele razvija, so pogosto usedanje, hoja po stopnicah, skakanje in drugi zahtevni gibi zanje škodljivi, enako pa velja za odrasle pse, ki imajo težave s sklepi. Vsi psi težko prenašajo samoto, vendar ta še posebno veliko težavo predstavlja mladičkom, bolnim in ostarelim psom ter psom z ločitveno tesnobo. Pasji pubertetniki so podobno kot človeški impulzivni in polni energije, hkrati pa imajo slabo koncentracijo in se pogosto hitro vznemirijo.

Skratka – pomembno je, da pri vzgoji in delu s psi upoštevamo vse značilnosti in razlike, ki jih prinaša starostno obdobje, pasma in karakter posameznega psa. Od mladička ali pasjega pubertetnika ne moremo in ne smemo pričakovati lepega vedenja, ki ga je sposoben odrasel pes. Ne glede na to, koliko truda vložimo v vzgojo mladička, je puberteta še vedno puberteta, ki jo najlažje prebrodimo z dobro postavljenimi temelji, vztrajnostjo in smislom za humor. Od zelo majhnega ali zelo velikega psa ne moremo in ne smemo zahtevati dolgih sprehodov v hribe. Od odraslega psa, ki ima težave s kolki, ne moremo in ne smemo zahtevati neprestanega usedanja in teka za žogico. Pri vzgoji in šolanju moramo vedno upoštevati vse okoliščine in sposobnosti vsakega posameznega psa.

Nekaj so simptomi, drugo pa vzroki!

Pri delu s psi zato vedno upoštevam zgoraj našteto. Ne zdravim simptomov, ampak se trudim odpravljati vzroke. Vzgajam na način, ki omogoča psu razmišljati z lastno glavo znotraj okvirjev oziroma omejitev, ki jih predstavlja sobivanje s človekom. Ko rečem »dovoli psu početi, kar želi«, to seveda ne pomeni »vedno in povsod«. Seveda pes ne sme skakati po cesti in seveda ne more kopati lukenj na sosedovem vrtu (če sosed tega ne želi). Seveda se mora naučiti lepo hoditi na povodcu in priti, ko je poklican. Ne more brez nadzora tekati po vasi ali mestu, skakati na mimoidoče in težiti drugim psom. Lahko pa po svetu hodi na dolgem povodcu in v udobni oprsnici.

Lahko se ustavi in opazuje okolico in lahko vseh 45 minut sprehoda voha en in isti grm, če to želi. Lahko se umakne, če ne želi stika, in lahko se pride pocrkljati, ko potrebuje družbo. Lahko zarenči, če se česa ustraši – ne bom pa pustila, da bi njegov strah prišel tako daleč, da bo čutil potrebo po ugrizu. Reševanja težave ( = odpravljanja strahu, ne kaznovanja renčanja!) se bova lotila že mnogo prej.

Pes je verjetno edina žival, ki niti potrebe ne more opravljati takrat, ko bi želel (oziroma moral!), ampak je v tem v celoti vezan na nas. Res pretiravam ko rečem, da moramo znotraj postavljenih omejitev psu omogočiti čimveč svobodne volje in izbire?

Avtor naslovne fotografije: Pasja šola ZA PSA

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Pasja šola ZA PSA
Sledi Pasja šola ZA PSA:

Psom prijazna pasja šola, ki štirinožne prijatelje obravnava celostno. Naš pristop, naravna vzgoja, temelji na razumevanju psa, njegovih potreb, razmišljanja in predvsem komunikacije. Tečaje vodim pasja inštruktorica Alja Willenpart. Delo z zavetiškimi psi me je spodbudilo, da sem ob študiju zaključila še srednjo veterinarsko šolo in se nato vpisala na program International dog trainer education v Angliji, kjer sem leta 2017 zaključila izobraževanje pri svetovno priznani kinologinji Turid Rugaas. Znanje redno nadgrajujem na izobraževanjih doma in v tujini. Več o pasji šoli Več o Pasji šoli ZA PSA si preberite na naši spletni strani, za psa.si

Komentiraj