Pravimo, da je pes človekov najboljši prijatelj. Kar verjetno drži – psi so neverjetno popustljivi, odpustljivi in trpežni. Ne zanima jih, kako smo videti, kdaj smo se nazadnje stuširali in kakšno je naše mnenje o trenutnem političnem dogajanju. Vseeno jim je, kaj je na našem jedilniku (dokler vsaj kakšen košček sem in tja namenimo tudi njim), kakšno glasbo poslušamo in kdaj smo nazadnje oprali avto. Se pa pogosto vprašam o človekovem odnosu do psa. Smo res njihovi prijatelji? Ne »najboljši«, samo … prijatelji?
Vse se začne s pričakovanji
Ljudje imamo pse iz različnih vzgibov. Nekateri iščejo športno kariero, drugi štirinožnega sopotnika za sprehode po hribih, tretji novega družinskega člana … Kakršnikoli so že naši razlogi za psa, v sobivanje s psom vstopamo z določenimi pričakovanji. Tudi pričakovanja se razlikujejo od posameznika do posameznika, vendar so hočeš nočeš vedno prisotna. Pogosto gre za povsem smiselne in logične stvari – pričakujemo, da se bo pes lepo obnašal, da bo lepo hodil na povodcu, da nas bo lahko povsod spremljal, da ne bo uničeval pohištva, da bo družaben in dobro socializiran.
Potem pa domov pripeljemo mladička, ki vse polula, vse pogrize, skače, vleče ali »štrajka« na sprehodu in noče nikamor. Ali pa posvojimo psa iz zavetišča, ki s seboj prinese kup čustvene prtljage. Namesto hvaležnosti, o kateri tako pogosto beremo na internetu, dobimo polulan in pogrizen kavč, zaganjanje v mimoidoče in renčanje na otroke.
Nam je nerodno, še posebej, ko srečamo druge skrbnike psov, ki se s svojimi lepo vzgojenimi, umirjenimi, prijaznimi psi mirno in brez nepotrebnega trmarjenja sprehajajo po isti poti, kot mi. »Kaj je narobe z mojim psom, da se tako grdo obnaša? Zakaj ravno jaz?!!« so verjetno misli, s katerimi si pri tem razbijamo glavo.
Več kot očitno bo treba nekaj narediti v zvezi z neželenim vedenjem. Ker za sinonim vzgojenega psa še vedno velja pes, ki uboga vse mogoče ukaze, se lotimo učenja. Ok, »sedi« obvlada, na dvorišču prileti na prvi »pridi«, točno ve, kje je njegov prostor in se pridno in ubogljivo uleže, ko mu pred nosom pomahamo s priboljškom. »Poleg« v šoli obvlada kot se spodobi. Pripravljeni smo na širni svet … ali pač? Opremljeni s torbico za priboljške ter tako in drugačno opremo za vzgojo se odpravimo na sprehod. Vidimo psa, naš pes tudi. Rečemo »poleg«, naš pes pa »ajde, čao« in se požene za mimoidočim. Ne glede na to, kako glasen je naš »pridi!« in koliko pri tem mahamo z rokami, besede nimajo nobenega učinka na našega psa. Frči dlaka, frčijo priboljški, odfrči pa tudi tisti ščepec potrpljenja, ki smo ga še imeli za neumnosti, ki jih uganja naš pes. Kaj mu ni jasno, a se norca dela iz mene? Moral bi vedeti, da se tako ne obnaša. Mimoidoči pokliče svojega psa, ki mu ubogljivo sledi. Naš pes pa je ugotovil, da je tisti grm tamle tako zelo strašno zanimiv, da ga je treba prevohati z vseh strani, za vsak slučaj pa še preveri, če se pod njim skriva kakšna miš. Mi ga spet kličemo, krilimo rokami, ga prosimo, na koncu pa obupamo, stopimo k njemu in ga pripnemo na povodec. Za dobro mero mu še razložimo, kaj si mislimo o njem – poreden, to se ne dela, fuj. Moral bi vedeti, da ko rečem »pridi«, mislim resno. Moral bi me ubogati, saj sem njegov gospodar. Moral bi …
Komunikacija je dvosmerna reč
Zdi se mi, da ljudje (pre)pogosto želimo, da bi nam psi brali misli. Ne le želimo, to od njih pričakujemo. Pričakujemo, da se bodo obnašali perfektno v situacijah, v katerih tega niti sami ne zmoremo. »A iztrebka pa ne boste pobrali?« se za vami zadere mimoidoči, ko se vaša psička polula za grm. »Brigaj se zase, a ne vidiš, da je tole samica in da ne kaka, ampak lula?! Kre***!« zalajamo nazaj. Kako je to drugače, kot ko pes, ki iz kdo ve katerega razloga ne mara tujcev, zalaja nanje?
Verjamem, da se veliko lahko naučimo z opazovanjem. Pogosto se zalotim, kako opazujem mimoidoče, ki sprehajajo pse. Kakšno opremo uporabljajo, ali dovolijo svojemu psu vohati, komunicirajo z njim ali med sprehodom odtavajo v svoj svet (ali telefon). In slednjega je ogromno. Na sprehodu hodimo in pričakujemo, da nam bo pes bral misli in vedel, kaj želimo od njega. Ko se pes ustavi, da bi povohal nekaj zanimivega, to pogosto komaj opazimo in ga (neredko povsem nevede) povlečemo za seboj. Na križišču se odločimo, da bomo šli levo, naš pes pa se je namenil desno. Namesto, da bi ga poklicali s seboj in mu dali vedeti, kaj želimo od njega, preprosto povlečemo za povodec. »Pes bi moral« vedeti, kaj želimo. Toda kako naj ve, če mu ne povemo?
Osnovne potrebe
Ste kdaj pomislili, da je pes edina živalska vrsta, ki ji je opravljanje potrebe omogočeno oziroma dovoljeno le takrat, ko to želimo mi? »Pes bi moral« zdržati 8 ur in več, ko je sam doma. Kako se pa vi počutite, ko 8 ur in več ne morete na potrebo? Zadrževanje urina ali blata, ko moramo nujno na potrebo, ni le neprijetno, na dolgi rok je celo škodljivo. Pa vendar to od psov pričakujemo iz dneva v dan, od mladička do starostnika, vse življenje.
Prav tako smo mi tisti, ki določamo, kaj bo pes jedel in kdaj. S kom se bo družil, kje in koliko časa. Kje bo spal. Skratka – imamo popoln nadzor nad opravljanjem osnovnih potreb, ki so nujne za preživetje ter normalno (fizično in psihično) delovanje organizma. Če zafrknemo (ne omogočamo dovolj pogostih izhodov, dovolj kvalitetnega spanca, nudimo neustrezno hrano, ki je je lahko premalo ali preveč itd.), se to pozna na zdravju in vedenju našega psa. Pa vendar potem pogosto krivimo psa, da se »grdo obnaša«, ko na primer pobira iztrebke s tal, ne želi (ne zmore?) hoditi na sprehodih ali pa obsedeno skače v skledo, ko pripravljamo hrano zanj.
Skakanje na nas in siljenje v skledo s hrano brez kančka nadzora nad lastnim vedenjem je seveda nepraktično in moteče. Vendar se moramo vprašati, zakaj pes to počne. Zelo pogosto je razlog namreč v lakoti. Tudi, če ga hranimo (po našem mnenju) dovolj pogosto in dovolj kvalitetno. Lakota je subjektivna stvar. Samo pomislite – kako se počutite v restavraciji, ko (po vašem mnenju) predolgo čakate, da vam natakar prinese hrano? »Razdražljivost« je včasih premila beseda J Ljudje se takrat le s težavo zadržujemo, da ne planemo nevljudno v krožnik, med tem ko čakamo, da natakar prinese hrano še ostalim za mizo. Pa vendar to od psov pričakujemo vsak dan, večkrat na dan.
Se kdaj vprašate, zakaj?
Vsakdanjih situacij, v katerih bi (po našem) »pes moral …«, je malo morje. Običajno gre za vedenja, ki so za nas moteča ali nepraktična. Zato je takrat na situacijo pogosto težko pogledati z drugega zornega kota – z vidika psa. Pa vendar lahko samo tako pridemo do dolgoročne in učinkovite rešitve.
Psi nam s svojim vedenjem želijo nekaj sporočiti. Prav je, da jim prisluhnemo in se vprašamo, zakaj počnejo, kar počnejo. Kakšna je njihova motivacija za tako vedenje? Zakaj se mu zdi tako pomembno priti do sklede s hrano, da neutrudno skače vanjo? Zakaj se zaganja v mimoidoče? Zakaj lula po stanovanju v času naše odsotnosti? Zakaj nas ne sliši ali se ne odzove na naše besede? Ko dobimo odgovore na ta vprašanja, bo tudi odpravljanje neželenih vedenj lažje, hitrejše in učinkovitejše na dolgi rok.
Pes bi moral v prvi vrsti vedeti, da ga razumemo. Da razumemo njegove potrebe in želje, ali pa se jih vsaj trudimo razumeti. Vedeti bi moral, da njegovi poskusi komunikacije ne bodo označeni s »spet sitnariš«, ampak bomo iskali rešitve. Pes, ki se »ne zna obnašati«, tega ne počne zato, da bi nam oteževal življenje. Do neželenega vedenja ne pride zato, ker bi nas želel spravljati v zadrego ali nas jeziti, ampak zato, ker se je znašel v situaciji, ki ji ni kos. Psi so čuteča bitja s svojimi potrebami, občutki in željami. Mi smo njegova družina, edina ki jo ima in pozna. Vedeti bi moral, da ga spoštujemo in je pri nas varen. To ne pomeni, da ga brez nadzora spustimo v širni svet in upamo najboljše, daleč od tega. Ampak preden se lotimo korigiranja in obtoževanja, da pes nekaj počne (ali ne) »zanalašč«, se raje vprašamo, zakaj to počne.
Svet je za psa poln izzivov, s katerimi se mora soočiti, kakor ve in zna. Skrbniki ne bi smeli biti še en izziv, s katerim se mora pes spopasti, pač pa njegov zaveznik in prijatelj, ki mu pomaga razumeti svet, v katerem živimo.
Člani ZHP kluba imajo v Pasji šoli ZA PSA 5 % popust na vse njihove storitve. Kako postanem član ZHP Kluba?
Latest posts from Pasja šola ZA PSA
- Pes bi moral … - 21 maja, 2019
- Obogatitev pasjega vsakdana - 12 februarja, 2019
- Ni vseeno, kakšno opremo uporabljate za svojega psa - 7 novembra, 2018
Dodaj odgovor