» » Težaven pes ali pes s težavami?

Težaven pes ali pes s težavami?

Objavljeno v Ostalo | 0

Pes zna biti pes. To ga je naučilo več tisočletij izkušenj in evolucije. Preučevanje uličnih psov v Indiji je pokazalo, da ti med seboj konflikte razrešujejo brez pretepov in agresije, kolesarjev in avtomobilov ne preganjajo, ne skačejo na ljudi in na splošno z njimi ne prihajajo v resnejše konflikte. Zakaj torej taka vedenja (pre)pogosto opazimo pri lastniških psih?

Preden se lotimo razmišljanja o tem, kako do težav pride in kako jih odpraviti, se je treba vprašati, kaj sploh so vedenjske težave. Vzemimo za primer skakanje na ljudi ob prihodu domov. Nekomu se bo tako vedenje zdelo povsem sprejemljivo, celo zaželeno, nekomu drugemu pa popolnoma nesprejemljivo. Lajanje na tujce je pričakovano od psa čuvaja na kmetiji, ko laja pes v bloku, pa se nanj jezimo in vedenje običajno želimo odpraviti. Takih primerov je malo morje.

Pogosto se zgodi, da ljudje določena (povsem običajna) pasja vedenja smatramo kot problematična, hkrati pa nekaterih vedenj (na primer kazanje zob, ki se marsikomu zdi prisrčno), ki očitno kažejo na to, da nekaj ni v redu, ne zaznamo kot težave. Na pasje težave običajno gledamo s človeške perspektive. Vedenje obravnavamo kot problematično, kadar moti nas ali našo okolico. Če pa na svet pogledamo s pasje perspektive, vidimo drugačno sliko.

Prvi korak je prepoznavanje težave

Nedavno sem na nekem predavanju slišala besede, ki dobro povzamejo vedenjske težave: »Ni težavnih psov, so samo psi s težavami.« Kaj to pomeni? Vzemimo za primer psa, ki laja na tujce. Ali je tak pes res problematičen? Ali ima morda problem – tujca, ki mu je prišel preblizu?

Psi so iskreni in vse, kar počnejo, mislijo resno. Njihov namen ni, da bi nam škodovali ali nas spravljali ob živce. Če pes laja na tujca, se za laježem pogosto skriva strah ali opozorilo »ne hodi mi blizu« – in ta strah je za psa še kako resničen. Ko odpravimo izvor strahu (= tujca), »izgine« tudi težava. Ker je življenje brez srečevanja neznancev na dolgi rok precej zakomplicirano, če ne celo neizvedljivo, je za kvalitetno in prijetno sobivanje treba iti še korak dlje in se lotiti tudi odpravljanja vzroka (= strahu). Tako do neželenega vedenja (= lajanja) v prihodnosti ne bo več prihajalo.

Seveda se na strah ne odzove vsak pes enako. Nekateri lajajo, drugi se umaknejo, tretji »zmrznejo« ali »igrajo norčka«. Predvsem pri slednjih znak nelagodja pogosto spregledamo. Ker pes od strahu ne reagira ali pa odreagira s skakanjem in vedenjem, ki lahko spominja na igro, pogosto mislimo, da je z njim vse v redu oziroma si stika celo želi. Težave v naših očeh ni.

Vendar – ali pes, ki od strahu v bližini neznanca zganja norčije, res nima težav? Kaj pa pes, ki se boji biti sam? Nekateri glasno lajajo, uničujejo pohištvo in podobno. Nekateri pa od sebe ne dajo niti piska in le v strahu čakajo, da se vrnemo domov. Samo zato, ker težave ne prepoznamo, še ne pomeni, da ne obstaja.

Pogled s pasje perspektive

Seveda to ne pomeni, da imajo vsi psi težave. Pomeni pa, da je za kvalitetno pasje življenje nujno, da nanj ne gledamo le s človeške plati. Na natrpan vsakdan niti ljudje nismo dobro prilagojeni. Pogosto govorimo o kronični utrujenosti, izčrpanosti, preobremenjenosti in drugih težavah, povezanih s hitrim ritmom življenja. Psi pa so na to še slabše pripravljeni in zato še bolj podvrženi stresu.

Če temu dodamo preobremenjevanje, nerazumevanje in neizpolnjevanje pasjih potreb, bo slej ko prej prišlo do težav. Pomembno je, da razumemo pasje potrebe, jih upoštevamo in izpolnjujemo ter hkrati psa prijazno in dosledno vzgajamo in učimo pravil življenja v človeškem svetu. Tako bistveno zmanjšamo verjetnost za pojav vedenjskih težav.

Začne se pri mladičku

Najobčutljivejše je obdobje mladička, to je nekje do 4,5 meseca starosti. Takrat je glavna naloga skrbnika, da poskrbi za varnost in dobro počutje pasjega malčka. Prezgoden odvzem od mame (pred dopolnjenim 10. tednom), preobremenjevanje (predolgi sprehodi, prenatrpan urnik, spoznavanje preveč novih stvari naenkrat, pomanjkanje spanja itd.) in strah v tej dobi lahko pustijo posledice za vse življenje. To ne pomeni, da se bo pes po dopolnjenem 5. mesecu sposoben na lepem soočiti z vsakim izzivom, ki mu pride na pot. Odraščanje je proces, o svetu pa se tako psi kot ljudje učimo vse življenje. Pri tem so pomembni zmernost, postopnost in prilagajanje sposobnostim vsakega posameznega psa.

Ko pride do težav, smo hitro pripravljeni postavljati teorije in oblikovati programe prevzgoje, da bomo psa »popravili«. Preden se lotimo vsega tega, se je smiselno vprašati, če naš pes res kvalitetno živi. Je zadoščeno vsem njegovim potrebam? Je zdrav? Se počuti dobro? Neizpolnjevanje osnovnih potreb vodi v stres, ta pa podobno kot pri ljudeh za seboj potegne vedenjske težave.

Nazaj k osnovam

Vsak pes ima pravico biti sit. Zagotavljanje kvalitetne in količinsko zadostne hrane je ključno za dobro počutje. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da prav vsak pes potrebuje tudi vodo, ki naj bo na voljo ves čas, po možnosti v različnih prostorih hiše oziroma stanovanja. Psi prav tako potrebujejo veliko spanca – tudi do 18 ur na dan. Verjetno vsi poznamo občutek, ko moramo nujno na stranišče, pa to v danem momentu iz takih ali drugačnih razlogov ni mogoče. Podobno frustracijo občuti tudi pes, le da mu jo lahko nehote povzročamo prav vsak dan. Greste dovolj pogosto ven, da opravi potrebo? Trije izhodi dnevno za to niso nujno dovolj. Na tem mestu velja tudi poudariti, da veliko dolgih izhodov ni v redu – v enem dnevu je povsem dovolj en daljši sprehod in toliko kratkih (le nekaj minut) izhodov za opravljanje potrebe, kot jih pes potrebuje.

Še ena osnovna pasja potreba, na katero pogosto pozabimo, je pasja družba. To ne pomeni, da mora imeti vsak doma najmanj dva psa, pač pa je treba psu zagotavljati redno druženje z drugimi predstavniki vrste. Skupni sprehodi, umirjeno druženje in igra z vrstniki – poskusite to psu omogočiti vsaj enkrat na teden. Ne smemo tudi pozabiti, da psi niso bili ustvarjeni za samoto in jim ta lahko povzroči hude težave.

Možnost nadzora nad lastnim življenjem

V želji po zagotavljanju varnosti pogosto pozabimo na potrebo po svobodnem gibanju. Seveda ne morejo psi prosto tekati vse povprek, saj bi s tem lahko ogrozili sebe ali druge. Pomembno pa je, da psu zagotovimo prosto gibanje (to ne pomeni metanja žogic ali drugih predmetov, ampak preprosto to – gibanje brez povodca na način, kot ga izbere pes). Kadar je le mogoče, pustite psu tudi nekaj kontrole nad lastnim življenjem.

V svetu, kjer psom ves čas narekujemo, kaj in kdaj bodo jedli ali počeli, s kom in kdaj se bodo družili, kdaj bodo opravljali potrebo in kup drugih stvari, je pomembno, da jim damo tudi dovolj možnosti za svobodno izbiro. Zakaj mu ne bi ponudili dveh različnih vrst mesa in naj izbere tisto, ki mu v danem trenutku bolj odgovarja? Zakaj ne bi sam izbral, kam bosta šla danes na sprehod? Kje bo spal, kaj bo počel na sprehodu (bo morda raje sedel in opazoval okolico?), s katero igračo se bo igral?

Brez mentalne stimulacije ne gre

Mentalna stimulacija je tisto, kar naredi življenje zanimivo in prijetno. S tem ne mislim na trikce in vaje poslušnosti, ki jih pes osvoji v nekaj minutah in izvaja na ukaz. Mentalna stimulacija je stimulacija vseh čutil – vida, sluha, voha, tipa in okusa. Opazovanje, raziskovanje, spoznavanje novih krajev … V poštev pride tudi kakršnakoli oblika dela z nosom – skrivanje in iskanje predmetov, ljudi, ločevanje in iskanje vonjev … možnosti je neskončno.

Če imate psa z vedenjskimi težavami, se vprašajte, od kod izvirajo. Je vedenje morda naučeno? Je njegovim potrebam zadoščeno? Morda pretiravate v želji po tem, da bi psu omogočili kvalitetno in polno življenje? Je bolan, ga kaj boli? Univerzalne rešitve ne obstajajo in vsakega psa je treba obravnavati individualno. Nekaj pa drži kot pribito – ni težavnih psov, so samo psi s težavami.

Ne spreglej!

Predavanje: Kako dobro poznaš in razumeš tvojega psa?

Klikni za več info >>>

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Pasja šola ZA PSA
Sledi Pasja šola ZA PSA:

Psom prijazna pasja šola, ki štirinožne prijatelje obravnava celostno. Naš pristop, naravna vzgoja, temelji na razumevanju psa, njegovih potreb, razmišljanja in predvsem komunikacije. Tečaje vodim pasja inštruktorica Alja Willenpart.Delo z zavetiškimi psi me je spodbudilo, da sem ob študiju zaključila še srednjo veterinarsko šolo in se nato vpisala na program International Dog Trainer Education v Angliji, kjer se izobražujem pri svetovno priznani kinologinji Turid Rugaas. Več o Pasji šoli ZA PSA si preberite na naši spletni strani, za psa.si

Komentiraj