» » Zakaj se tako oklepamo teorije dominance?

Zakaj se tako oklepamo teorije dominance?

Objavljeno v Ostalo | 0

Kolikokrat ste že slišali besede »ta pes je dominanten«? Če 10 različnih ljudi vprašamo, kaj si predstavljajo pod temi besedami, bomo verjetno dobili 10 različnih odgovorov. Vsem bo verjetno skupno to, da pes izvaja najmanj eno vedenje, ki ga ne razumemo in nam gre na živce. Mogoče naskakuje, laja ali se zaganja v mimoidoče in druge pse, skrbnikom ali tujcem ne pusti na kavč, varuje hrano, vleče na povodcu, se grobo igra z drugimi psi, ne uboga ukazov, ne vrne žogice, ko jo mečete, ali pa se ne vrne na odpoklic?

Pa s tem sploh nisem zajela vseh vedenj, ki si jih ljudje predstavljajo pod pojmom dominance. Zelo, zelo malo je psov, ki imajo vse naštete težave. »Ta pes je dominanten« nam torej o psu pove ravno toliko, kot če bi rekli »ta pes je rjav.« Pa ljudje ob tem vseeno modro prikimajo, češ, »ja, pa je res dominanten.« Zakaj?

Teorija dominance je nastala na podlagi opazovanja volkov v ujetništvu. V grobem gre nekako tako, da naj bi se volkovi neprestano borili za to, da postanejo »alfa« oziroma vodja krdela. Volkovi, ne psi. Znanstveniki so teorijo že davno ovrgli. Dokazali so, da volkovi v resnici živijo v družini in da je socialna struktura tropa bolj primerljiva s socialno strukturo človeške družine. Pa se niti ne bi spuščala v podrobnosti o volkovih – zaradi teorije dominance namreč trpijo predvsem psi.

Pes ni volk

Teorijo dominance so z volkov v ujetništvu prenesli na volkove v naravi in od tod na pse. Po kakšnem ključu? Ker so si (nekateri) podobni po videzu? Ker imajo skupnega prednika? Po takem ključu lahko enačimo tudi obnašanje ljudi in opic. Skratka – tudi, če bi teorija dominance držala, pes ni volk. Pes je nehal biti volk pred mnogo tisočletji (govorimo o času nekje med 13 000 in 40 000 leti nazaj, torej precej pred teorijo dominance, ki je bila postavljena nekje v prvi polovici 20. stoletja).

Ali lahko kadarkoli govorimo o dominanci?

Dominanca seveda obstaja, vendar pri psih nikakor ne na način, kot si ga večina predstavlja, ko sliši to besedo. Sama se besedi zaradi negativnega prizvoka, ki ga nosi, raje izogibam. Biti dominanten sicer samo z »velikimi besedami« pomeni biti v nadrejenem položaju v določeni situaciji. Ne gre za ultimativni status vodje »vedno in povsod«. Na primer – inštruktor v pasji šoli je v dominantnem položaju do tečajnikov. Je njihov učitelj, tisti, ki ima več znanja od njih in ki to znanje podaja naprej. Vendar je med njegovimi tečajniki lahko tudi npr. učitelj angleščine v jezikovni šoli, ki jo pasji inštruktor obiskuje v prostem času. V jezikovni šoli je tako en od tečajnikov iz pasje šole dominanten pasjemu inštruktorju.

Podobno je pri psih, kjer bi o neki vrsti dominance lahko govorili v povezavi z dostopom do dobrin (hrana, ležišče … ). Če pred dva psa postavimo eno posodo s hrano, bo slej ko prej en od njiju prevladal in jedel, drugi pa bo čakal na ostanke. Vendar se lahko situacija povsem spremeni, ko istima psoma ponudimo eno ležišče – morda bo tokrat prevladal drugi. Na kakšen drug dan ali v kakšni drugi situaciji bo lahko rezultat popolnoma drugačen. Tudi ljudje smo taki – nekateri smo bolj nagnjeni k umiku (smo »podredljivi«, če želite), drugi pa dlje vztrajamo pri svojem in pogosteje dosežemo, kar želimo. Vendar samo zato, ker v kinu s prijatelji vedno dosežemo ogled filma, ki ga želimo mi, še ne pomeni, da smo tudi predsednik države.

Vedeti moramo tudi, da psi odnosov ne vzpostavljajo z nasiljem. Pravzaprav so po naravi izredno nekonfliktni in vedno težijo k reševanju konfliktov na način, ki ne vključuje spopadov. Pri tem uporabljajo miritvene signale. Tisti psi, ki se zatekajo k agresiji so točno to – agresivni. Naša naloga je, da ugotovimo, od kod agresija izvira in naslovimo vzrok. Ko odpravimo vzrok, bo izginilo tudi agresivno vedenje. Mimogrede, naloga skrbnika psov je med drugim tudi ta, da poskrbi za to, da imajo vsi psi enakovreden dostop do dobrin in da za »pregovarjanje« v zvezi z dobrinami ni nobene potrebe.

Če vedenje ni dominantno, kaj pa je?

Poglejmo nekaj najpogostejših prepričanj o dominanci in kaj se v resnici dogaja:

  • Vodja vedno hodi prvi. Če pes vleče na sprehodu, skuša biti dominanten. Ni res. Psi ne hodijo v nobenem specifičnem vrstnem redu. Vzrokov za vlečenje je lahko več. Pes je lahko vlečenja naučen (do tega pride še posebej hitro, če uporabljamo prekratek povodec), lahko je preveč vznemirjen, lahko uporabljamo neudobno opremo (npr. ovratnico – pritisk na vrat boli, zato poskuša pes pred bolečino pobegniti in vleče še bolj). Rešitev? Zamenjamo opremo za udobno oprsnico in dolg povodec ter psa naučimo hoditi na popuščenem povodcu. Vedno priporočam tudi, da pes hodi pred nami, saj tako lahko vidimo njegovo obnašanje in lažje precenimo, kdaj se moramo kakšni situaciji izogniti, kdaj pes potrebuje počitek in kaj sploh počne.
  • Vodja jé prvi. To gre včasih celo do te mere, da se moramo pretvarjati, kot da jemo iz pasje sklede, da mu pokažemo, kdo je šef. Ha? Kako bi se pa vi počutili, če bi natakar v restavraciji z vašega krožnika odgriznil kos hrane, preden vam jo da na mizo? Samo zato, da vam pokaže, da v njegovi restavraciji veljajo njegova pravila? V resnici prvi jedo mladiči, psi pa so socialni jedci in radi jedo skupaj. Skratka, mit ne drži. Hranjenje ne bo nikakor vplivalo na kakršenkoli položaj psa v družini, lahko pa pomembno vpliva na njegovo vedenje. Lakota, frustracija ali strah v povezavi s hrano lahko vodi v hude zdravstvene in vedenjske težave. Skrbniki zato vedno poskrbimo, da je pes sit in ima med hranjenjem mir.
  • Pes, ki spi na kavču ali postelji, je dominanten. Še posebej, če nam ne dovoli na kavč ali posteljo. V resnici psi radi spijo na mehkih, udobnih in dvignjenih ležiščih. Kavč in postelja ustrezata vsem trem kriterijem. Psi tudi radi spijo skupaj, torej v naši družbi, in za to ni boljše lokacije od kavča in postelje. Če pride do varovanja kavča ali postelje, se moramo vedno vprašati, zakaj. Morda vedno tečnarimo in na silo premikamo psa, kadar leži tam? Nima druge alternative za udobno ležanje? Mu med počitkom ne damo miru? Vse to lahko vodi do varovanja ležišča, ki izvira iz strahu, da bo pes ostal brez udobnega ležišča. Nasloviti moramo torej strah in psu pokazati, da za tak občutek ni nobenega razloga. Če psu na kavč ali posteljo ne pustimo, ker tam ne želimo dlak, pa je prav, da mu ponudimo ustrezno udobno ležišče v naši bližini.
  • Naskakovanje, pritiskanje ob tla, nasilno vedenje do drugih psov. Tak pes ni dominanten, ampak nasilen. Tako vedenje je lahko naučeno, lahko je posledica pomanjkanja socializacije, lahko je posledica stresa … Skratka – ponovno moramo nasloviti vzrok, zmanjšati stres, preprečiti izvajanje takega vedenja in psa (ponovno) naučiti vljudne komunikacije.

Potem pa je tu še kup drugih težav, ki jih ljudje radi pripisujemo dominantnosti. Verjetno ste na tem mestu že ugotovili, da nimajo nobene zveze s t.i. dominanco, ampak za vsako neželeno vedenje obstaja nek dosti bolj smiseln vzrok.

Ne pozabimo – pes je družinski član s svojimi značilnostmi in potrebami. Če ga bomo obravnavali kot takega, bo naš odnos z njim lepši, težav pa bo manj.

Tistim, ki vas zanima več, toplo priporočam knjigi:

  • Barry Eaton: Dominance in dogs – fact or fiction?
  • Turid Rugaas: On talking terms with dogs
Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Pasja šola ZA PSA
Sledi Pasja šola ZA PSA:

Psom prijazna pasja šola, ki štirinožne prijatelje obravnava celostno. Naš pristop, naravna vzgoja, temelji na razumevanju psa, njegovih potreb, razmišljanja in predvsem komunikacije. Tečaje vodim pasja inštruktorica Alja Willenpart. Delo z zavetiškimi psi me je spodbudilo, da sem ob študiju zaključila še srednjo veterinarsko šolo in se nato vpisala na program International dog trainer education v Angliji, kjer sem leta 2017 zaključila izobraževanje pri svetovno priznani kinologinji Turid Rugaas. Znanje redno nadgrajujem na izobraževanjih doma in v tujini. Več o pasji šoli Več o Pasji šoli ZA PSA si preberite na naši spletni strani, za psa.si

Komentiraj