» » ZOONOZE, 4. del: Kako se bo končalo?

ZOONOZE, 4. del: Kako se bo končalo?

Objavljeno v Trendi | 3

Sem ti rekla! Sem ti reklaaaaa! Se mi je v telefon drla Jasna, v ozadju pa se ji je s čudno vokalno simfonijo pridružil še pes. Sumim, da je tulil zaradi moje bolečine in ne zaradi Jasninega blaznega navdušenje nad tem, kako ga bom Pušlarja zmlela v prah. Ta ideja se mi je sicer zdela zelo privlačna, vendar sem bila trenutno v agregatnem stanju pireja; v sebi nisem imela niti dovolj moči, da bi si lahko konkretno ožela pomarančo, kaj šele, da bi lahko zdrobila lepega Pušlarja.

Debato sem poskušala preusmeriti nazaj k driski in kuncu, pa se Jasna, jasno, ni dala.

In??? Kaj mu boš rekla?

Ja ne vem, Jasna, saj ne vem, kaj bo on meni rekel …

Hja, kako ne? A nisi nič pogooglala? Prodal ti bo klasično zgodbico o tem, kako res ni problem v tebi, ampak v njemu ali pa kaj temu sorodnega. Pogooglaj kaj s ključnimi besedami »man afraid of commitment« in boš videla, da boš že v prvem članku prepoznala Pušlarja. Ali pa bo na prvem mestu kar povezava do njegovega FB profila, haha.

Jasna mi je potem zelo na hitro poslala še 5 blazno globokih pozitivnih misli v stilu kar te ne ubije, te okrepi in 6 fotk s srčkastim ozadjem ter hudičevim nasmeškom. Skratka, kot Pušlar v najboljših časih.

Zraven je priložila še nekaj praktičnih napotkov; recimo kateri odtenek laka za nohte naj izberem in kako naj se oblečem, obvezno tisto krilo na rožice in zabičala mi je ,da naj si nikakor ne obrijem nog. Ker neobrite noge so v tem primeru edina garancija, da to noč ne bodo padali zvezdni utrinki! No, to je gotovo res, ampak, halo, Jasna?! Krilo in neobrite noge? Itak bejbi, a nisi še slišala za 100+ denske nogavice? Ah, ja. Jasna. Pozna rešitev za vse težave, razen za drisko pri njenem psu. In bruhanje. Pa, na novo, pikice v ušesih, ki pa baje niso kritične …

Mene pa je že sama misel na to, da se bom srečala s Pušlarjem, stresla kot električna ovratnica. Ker sem si želela kupiti še nekaj dni življenja, sem se za najino srečanje dogovorila čez 3 dni. V tem času bom za psa in mačko lahko nabavila ustrezno zalogo hrane ter našla primerno varstvo, če me bo ob ponovnem snidenju slučajno zadela kap.

Sicer pa sem še vedno upala, da se bo mogoče vmes zgodil čudež in se bodo moja čustva do Sebastjana poravnala s prekmursko ravnino. Pa se niso. In ni afirmacij na tem svetu, s katerimi si lahko narediš energetski oklep, odporen na Pušlarjeve čare. Mogoče je edina rešitev res to, da bi šla plavat z delfini na Havaje? Ampak, shit. Ne morem. Nimam varstva za psa!

Kakorkoli, Pušlar je na dogovorjeni dan in ob dogovorjeni uri prisijal na kraj zločina v vsej svoji nadčloveški podobi. Itak. V trenutku, ko sem ga zagledala, sem napela vse obrazne mišice tako, da sem lahko uspešno ohranila natreniran izraz na obrazu, s katerim sem sporočala, da sem res super, da že dolgo nisem bila tako odlično in me njegove igrice v resnici niso premaknile niti za milimeter. V resnici pa so bila moja kolena sicer že v tako slabem stanju, da bi nujno rabila vsaj permanentne opornice, če že ne TPLO operacije in moje srce začelo biti v grlu že takrat, ko sem se sama s sabo bojevala, če pa si mogoče res obrila noge … Tako, vsaj na hitro? Samo za vsak slučaj? Pa jih nisem. #malezmage

Začela sva … klasično, z njegovim kako si, za katerega mi je bilo zdaj že jasno, da ga bolj kot ne uporablja mašilo v življenju in ne kot odsev resničnega interesa. Potem pa mi je ob kakavu hitel razlagati o tem, kako mu je uniforma po novem pretesna, ker se mu je oprala na previsoki temperaturi, kako bodo v službi dobili nov rentgen, s katerim bo še lažje diagnosticiral spondiloze pri agamah in če slučajno poznam kakšen dober recept za marmelado iz kakijev. Pravi trubadur, ni kaj!

Vmes je mimogrede pohvalil moj nov parfum. Da danes dišim drugače kot običajno, je rekel, če sem čisto natančna. Ha, parfuma sicer sploh nisem imela, to, kar je vohal, so bili najverjetneje moji stresni hormoni, ki so v mojem telesu kot nori plesali kolo na Đurđev dan. .

Pogovori ob kakavu so potekali pijači primerno in kmalu sva resnično obdelala vse klišeje s prve strani Googla: da me on res ni hotel prizadet (ma ja?), da on je res hotel, da se imava lepo (a res?),  da ga je bivša zelo prizadela (oh, bogi!). In kakopak, za zaključek, čista klasika za predstavnika te vrste: da se on zelo boji resne zveze (a bejž, no!).

V tistem trenutku sem se počutila, kot da sem ponovno stara 14 let in imam na šolskem igrišču zmenek z Mihijem iz 8. b. Mihi se je bal resne zveze, ker da potem ne bo imel več časa za nogomet, pa še Maja iz 7. a ga pred dvema letoma blazno prizadela. Na šolskem plesu jo je vprašal, če bi hodila z njim, pa je rekla ne, ker ji mama ne pusti imeti fanta pred valeto. Tega nikakor ne more pozabiti. Zato se zelo se boji, da bo tudi zaradi mene trpel – on in nogomet. Mihija občasno še srečam. Nogometa zdaj ne igra več, ker ima težave s koleni, še vedno je sam in še vedno čaka na Majo ali pa na njen ustrezen približek. A skoraj 20 let kasneje ni niti Maje, niti Maje s črtico, Mihi pa se še vedno zelo boji resne zveze, ker on se še vedno boji, da bo trpel, hkrati pa ne vidi, kako pravzaprav trpi sam. In sam.

Potem pa sva nalila čistega vina in in vino veritas je tudi Seba začel dobivati drugačno podobo.

Kar naenkrat sem videla Pušlarja takega, kot je; brez šarma in karizme, v zguljeni jakni, polni dlak in perja. Pušlarja, ki so mu lučke v očeh crknile v istem trenutku, ko se je v njegovih možganih vklopil center za govor o čustvih. Pušlarja, ki je na prvi pogled res deloval kot zlati prinašalec odličnega rodovniškega porekla, a je bil v resnici rešen hrt s hudo ločitveno tesnobo. Pušlarja, ki se je bal samega sebe, pa se tega sploh ni zavedal. Pušlarja, ki je iskal svojo Majo tako, da je seciral tuja srca z zarjavelim skalpelom. Pušlarja, ki je slabo vest kompenziral tako, da je rešil vse, kar se rešiti da. Podobno kot so njega nekaj dni nazaj prevzemali mešani občutki, so zdaj tudi mene; če sem še do nedavnega bila prepričana, da bi bila najboljša rešitev za Sebastjana nežen ugriz v vratno arterijo in hitra smrt na licu mesta, zdaj nisem več vedela, ali naj mu za tolažbo kupim sladkorno peno ali nepovraten žeton za vlakec smrti.

Ko se mi je nepričakovano prikazal v vsej tej svoji nepopolni podobi, so se stabilizirala tudi moja kolena, usta so se normalno rehidrirala in srce je začelo biti s športnim pulzom. Tudi neobrite noge se mi niso več zdele tak problem, ker jih ob kopici svojih kompleksov verjetno ne bi niti opazil. A ker je bilo najhuje: nič manj mi ni bilo vseeno zanj, zame je bil še vedno …

»A razumeš zdaj?«

Hm, ja, kaj, čakaj … aja, joj. V bistvu sploh nisem poslušala, kaj mi je vmes govoril, pa verjetno je bil ravno to vrhunec njegovih kompleksov s čustvenimi zoonozami. Shit! Ujela sem samo trpel, razočaran, pogosto, boli. Ja, no … prva stran Googla, skratka.

»Ja, Seba, razumem, valjda …«

Am … kaj že?

»Glej, Nina,« je začel, potem pa ga je prekinil kašelj tako, da sem kar odskočila, saj si poleg odprte rane na srcu res ne želim nakopati še viroze, ker Pušlar v sebi gotovo nosi kakšno mutirano obliko! A kot sem kmalu ugotovila, kašelj ni bil bolezenskega izvora; Pušlar je imel namreč tak zanimiv tik, da se je odkašljal vedno, preden se je zgodilo kaj pomembnega.

In česa takega res nisem pričakovala …

Zdaj se pa ti odloči, kako se bo končala zgodba Nine in Pušlarja!

Bosta živela srečno do konca svojih dni, bo Pušlar dobil to, kar si zasluži ali ga bo nevidna sila energije pospravila s tega planeta? KONEC IZBEREŠ TI!

 

A pozor: izbereš lahko samo en (1) konec, tako da dobro premisli, ker potem poti nazaj več ni 🙂

Konec izbereš tako, da klikneš na eno izmed spodnjih povezav in prikazal se ti bo zaključek, za katerega meniš, da je najbolj primeren.

Živela sta srečno do konca svojih dni
Pušlar dobi to, kar si zasluži
Pušlarja posrka nevidna vesoljska energija

Živela sva srečno do konca svojih dni

»Vem, da sem se obnašal kot kreten, ampak … glej … kako naj ti to povem … rad te imam. Nočem, da se najina zgodba tako konča. Prosim, daj mi še eno priložnost.«

Moj športni pulz je skokovito poskočil.

Rad me ima?

Kolena so bila zdaj že čista želatina.

Fak.

Seba me ima rad!

Sem vedela! Sem vedela!!!!

Shit. Shit, shit, shit!

Jaz tudi njega. Jaz TUDI!!!!!!!!!

Jasno, da bi se mu najraje bi se mu kar zavila okoli srca kot srčna glista, pa sem se navkljub vsemu še vedno delala blazno nezainteresirano : »Aha, aha …. torej novo priložnost za … seks dejte? Ne vem, če …«

»Ne, Nina. Saj tudi sama veš, da je bilo med nama več kot to. Rad bi, …. rad bi … da sva, da postaneva … par. Da si moja punca. Da hodiva na zmenke. Da naju skupaj nosi ista voda … Iskreno ti povem, da si ob sebi ne predstavljam nikogar drugega kot tebe. Še enkrat oprosti, ker sem se tako obnašal, ampak ustrašil sem se, kako bom trpel, če te bom izgubil.«

Še natanko minuto in dvajset sekund sem se delala blazno nedosegljivo, potem pa sem mu padla naravnost v objem na jakno z dlakami in perjem, ki mi je hodilo v nos. Nič več me ni motilo,  pravzaprav me sledi živali nikoli niso motile, halo? Lučke v njegovih očeh so se ponovno prižgale, moji stresni hormoni so zaključili plesanje kola na Đurđev dan in ponovno so me prevzeli občutki nadzemeljskega vstajenja. Kombinacija zadaha kakava, vina, cigaret in čebule se mi je zdela najmanj na ravni Hugo Bossa in kasneje, ko sva pri meni doma zaključila s pivom, moj Seba neobritih nog sploh ni opazil. MOJ SEBA!

Seba se je kot partner izkazal za bolj zvestega in vdanega kot so zlati prinašalci, ločitvena tesnoba pa je ostala zgolj kot slab spomin na neko preteklo življenje. Mikrosporija se ni več ponovila in čez nekaj let sva skupaj odprla kliniko, kjer sva skupaj reševala kosmate in pernate živali, živali na 4 in 2 nogah ter tiste brez njih. In imela sva krdelo psov <3

Pušlar dobi to, kar si zasluži

… ampak potem mu pozvonil telefon. Klinika? Ne, ena izmed njegovih bivših pacientk. Sicer glede na to, da ima še vedno psa, mi je bilo čisto jasno, zakaj je »bivša«. Na bajerju je videla laboda, ki je bil ujet v poledenelem jezeru in nujno potrebuje pomoč. Ne bo preživel noči, nihče drug se ji ni oglasil na telefon. Seba je zadnje upanje za trpečega laboda.

Pušlar, požrtvovalen kot je, se je brez pomisleka odpravil na intervencijo. Da bo on sam to rešil, kaj pa je reševanje enega laboda ob 23. uri zvečer na poledenelem bajerju. Itak ima vso opremo (beri: lučko) v avtu, ostalo pa so izkušnje. Naj kar tam počakam, da se takoj vrne.

Pa se ni.

Labod se je na bajerju z nogo ujel v ročaj plastične vrečke, ki je štrlela iz plasti ledu. Bil je že precej obnemogel, a Pušlar ga osvobodil z enim samim potegom. Labod je odletel, led pa je počil. Čeprav so bile zadnje dni temperature res nizke in je bil bajer pravljično zamrznjen, plast ledu vseeno ni bila tako debela, da bi vzdržala Pušlarjevo težo … no, telesno že, karakterne pa očitno ne.

Ni mu več uspelo priti na površje, čeprav je blazno krilil in mahal z rokami ter klical na pomoč A tako pozno se nihče več ne sprehaja okoli bajerja … Narava je bila tokrat močnejša in Seba je počasi omagoval … kmalu se je temperatura njegovega telesa spustila na temperaturo njegovega srca.

Za nesrečen dogodek sem izvedela komaj čez nekaj dni. Zanj mi je povedala Jasna, njej pa je novico predal Pušlarjev kolega, veterinar in še en specialist s poslanstvom, ki je Jasno popolnoma očaral, saj je končno ugotovil, zakaj ima njen pes kronično drisko. Joj, Jasna, previdno!

Sicer pa od takrat dalje pogosto zaidem na bajer in se sprašujem, kateri je tisti labod, ki je rešil Pušlarja in vsa ženska srca okoli njega … A to je že zgodba za drugič.

Pušlarja posrka nevidna vesoljska energija

Zvezde so se skrile za temnimi oblaki in začelo je blazno pihat. Čez nebo so švigale strele in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo odvil sodni dan. Prisežem, da take nevihte še nisem doživela! S Pušlarjem sva se po hitrem postopku odpravila v k njemu, na toplo in varno, kjer bi lahko v miru dokončala najin pogovor in se, če nič drugega, razšla kot prijatelja.
Seba je bil v boljši kondiciji in je šibal pred mano. Tekel je, kot da se mu gre za življenje, kot da ga lovi neka nevidna energija vesolja in meni se je zdelo, da je res samo še vprašanje časa, kdaj se bodo z neba usule špičaste prekle. Prisežem, da sem ga ves čas sem ga imela pred očmi, potem pa je naredil to, v čemer je največji mojster in je preprosto …
… izginil.
Spet. Spet!
Ni ga bilo niti pred mano, niti za mano.
V nobenem jašku ni obležal in ni ga bilo doma, pred vrati sem ga čakala več kot 2 uri. Ni ga zbil avto, ni padel v kanalizacijo in ni se zgodilo ne t, ne tisto, ne tretje … Še če bi se udrl v zemljo, bi za njim ostala kakšna sled, tako pa je zgledalo, kot da ga je vesolje dobesedno posrkalo vase. Telefon je bil izklopljen in kasneje sem tudi izvedela, da se v ambulanto ni vrnil nikoli več.
Čez kakšen mesec sem na poti iz službe zasledila izgubljenega psa. Na ovratnici je imel izvezeno ime, Orion, torej je gotovo bil lastniški in ko sem se že sklonila, da bi na obesku preverila, če je slučajno kakšna kontaktna telefonska, se mi je zazdelo, da sem na obesku zagledala odsev Pušlarja, čeprav zelo na hitro in kratko. Obrnila sem se in Pušlarja, jasno, ni bilo, obesek pa je zdaj odseval nekakšen čuden barvni spekter … Mater, pa saj se mi že čisto meša!
Kontaktnih podatkov ni bilo, pes se je začel blazno odkašljevati, kar pa ni bilo nič čudnega, saj je bila sezona kužnega kašlja na vrhuncu.
Psa sem spokala v avto in odpeljala v zavetišče. Ker je zgledal kot neka mešanica s prinašalcem, sem bila prepričana, da bo hitro našel nov dom. Pa ga ni – ker je renčal na vse, razen name, zato sem ga še dolga leta sprehajala, če sem le imela čas. Pušlarja nisem srečala nikoli več, prisežem pa, da se mi je večkrat zazdelo, da sem njegov odsev videla v Orionovem obesku …

ZOONOZE, romantično komedijo v štirih dejanjih, je prebralo več kot 1000 bralk. HVALA!!! Lepe praznike 😉

Če ste zamudili 1. del >>>
Če ste zamudili 2. del >>>
Če ste zamudili 3. del >>>
Če sploh ne veste, za kaj se gre, pa preberite uvodnik >>>

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.
Nina Rozina
Sledi Nina Rozina:

Zelo povprečna pasjeljubka, ki večino dneva sanja samo o tem, kdaj ji bo vesolje naklonilo še kakšnega psa. Popolnoma fiktivna oseba, ki pripoveduje popolnoma izmišljeno, a zato nič manj verjetno zgodbo.

3 Responses

  1. Jasna
    | Odgovori

    Piksna, ti si Carica!!! Čestitke 🙂 No, jaz sem pa itak večni romantik. Torej varianta 1 🙂

    • Lena Gregorčič
      Lena Gregorčič
      | Odgovori

      O Jasna, hvala 🙂 Komaj danes sem videla tvoj komentar :)))) Hja, mogla sem narest nekaj za večne romantike, moja prva izbira je sicer konec št. 2 🙂

  2. Jasna
    | Odgovori

    Ha, ha … sem hotela prebrat še kak drug konec, pa me računalnik ne pusti. In prav mozgam, kako bi to izvedla 🙂
    Drugače pa: srečno in zdravo in samo tako naprej!
    Uživam v tvojih straneh, res si veliko dobrega naredila z njimi in sem že večino mojih prijateljev okužila z njimi 🙂
    Jasna

Komentiraj