» » ZOONOZE, 2. del: Kako se je nadaljevalo?

ZOONOZE, 2. del: Kako se je nadaljevalo?

Objavljeno v Trendi | 0

Dokončevala sva si stavke in brala misli. Druženje ob kokosovih torticah in ananasovem soku je hitro preraslo v več kot mimobežni refoškov lapsus. Vino je postalo usodno in vedno sva našla izgovor za druženje: o poglej, predavanje o skrivnem življenju žab, a greva? Itak! Žabe me zanimajo že od vedno, pa tudi močeradi, če smo že pri tem. A da bi šla na pokopališče školjk? Zakaj pa ne!

Z njim so še dalmatinske klape zvenele kot Andrea Bocelli.

Veliko smo se tudi sprehajali s še vedno mikrosporičnim psom in menda je jasno, da pasje cote niso bile dobre niti več za doma, kaj šele za dejanski sprehod s psom IN Sebastjanom. Posodobila sem sprehajalno garderobo in končno začenjala razumeti, zakaj se nekatere pasjeljubke ličijo tudi za sprehod s psom!

Potem pa je tukaj bila še Jasna.

Jasna mi je zadnje čase neprestano očitala, da sem popolnoma zmedena, celo neuporabna. Ah, bednica! Ona je še vedno govorila samo o driski in kuncu, zdaj 100 %. Ja, mogoče sem bila v zadnjem obdobju malo zmedena, ampak prepričana sem, da se lahko čisto vsakemu zgodi, da namesto mačjega posipa kupi steljo za hrčke. Pa kaj! Moj bivši je vedno kaj narobe kupil. Enkrat je domov namesto mačje trave prinesel okrasno rastlino za akvarij in ne, to ni razlog, da je moj bivši. To bi šele bila zgodba!

Sem pa zato bila zelo nasmejana; še črno kroniko sem lahko brala samo z nasmeškom na obrazu in na pasje dlake, ki so se kopičile po kotih, sem začela gledati kot na naravni dekor. Jasna pa mi mojega vstajenja od mrtvih kar nekako ni privoščila in me je celo spodbujala, da bi se ponovno razgovorila o displaziji kolkov pri psu, pa se nekako nisem dala: Ti, v redu je! Se mi zdi, da je boljše! Ja, ja, akupunktura je pomagala ... se mi zdi, da se je kar pozdravil,a veš! Jasna, nehaj!

Življenje je naenkrat postalo lepše. Lažje.

V nekem trenutku se mi je celo zazdelo, da so se mikrosporični krogci spremenili v srčke in glivice so mi postale blazno simpatične, skoraj prijateljice!

Bila sem prepričana, da je za novi val pozitivizma in totalno resignacijo od zemeljskih težav krivo poslušanja theta glasbe in redno izvajanje manifestacij ter da sem tik pred tem, da postanem nova Savina Atai, Pušlar je pa pač samo logična posledica. So se afirmacije končno obrestovale?

Trenutek streznitve je nastopil, ko me je Jasna poklicala vsa obupana, da ima njen pes spet drisko, da je zdaj za povrh vsega še bruhal in da je tik pred tem, da doživi panični napad. Ona, ne pes. Ko sem ji rekla, naj poskuša na to pogledati s pozitivnega vidika; da je vsaka stvar za nekaj dobra, recimo zgleduj se po mojem primeru, zaradi mikrosporije sem spoznala Sebastjana! Mogoče ima Seba kakšnega prijatelja, kamor lahko pelješ psa na pregled ...,  mi je telefon vrgla dol. Nesramnica!

No, potem me je klicala nazaj, vsa zaskrbljena, a tokrat ne zaradi psa, ampak zaradi – mene. Zanimalo jo je, če uživam kokain. Simptomi mojega obnašanja, še posebej je izpostavila evforijo, zmedenost, pretirano samozavest in nenadne valove sreče, naj bi bili zelo značilni za ljudi, ki uživajo kokain.

Ko sem to odločno zanikala, denarja za kokain nimam, saj vse vložim v zdravje psa, mi je, jasno kot Jasna zna, razložila, da je moj občutek nadzemeljskega vstajenja verjetno povezan z različnimi kemičnimi procesi v možganih, ki se zgodijo ženskam in nekaterim moškim, ko se ... zaljubijo. Takrat se začnejo izločati serotonin, dopamin, oksitocin, ti. hormoni sreče, ki ... ah, ni se mi dalo več poslušati.

Čeprav pa ima morda prav! Če dobro pomislim, sva se s Sebastjanom zadnje mesece res opijala z naravnimi kemičnimi koktajli; čim sem začutila, da se kozarec prazni, takoj je dolil novo rundo opojnih hormonov ter naju tako rehidriral kot BARF kosmiče. Na najinih zmenkih sem se počutila kot Eva v raju; zvezdni utrinki so se nama prikazovali, tudi ko je bilo nebo oblačno in ugotovila sem, da ima siva barva bistveno več kot 50 odtenkov.

In kako je bil Seba pozoren! Včasih se mi je zdelo, da ima telefon namesto dlani, saj ko mi ni stregel s pušeljci v živo, je moj inbox redno zasipaval s paleto emotikonov, za katere še vedela nisem, da jih moški sploh znajo uporabljati.

Snapchat, Viber in Whatsapp ..., karkoli sem pogledala, tam je bilo njegovo sporočilo. Njegov vsakodnevni »dobro jutro« mi je polepšal še 7 naslednjih dni, tako da sem bila z dobrim počutjem vedno v plusu, po »želim ti sladke sanje« pa sem zaradi dviga krvnega sladkorja že iskala grenko melono. Vmes fotke s srčkastimi venci, angelskimi krili in roza zajčki, za katere sem prepričana, da jih je Snapchat ustvaril prav po njegovi podobi.

Na trenutke sem celo pomislila, da je Seba transkozmični potnik, ki je slučajno prevzel človeško podobo, da reši moško čast: brez zavijanja z očmi je poslušal o današnjem nekoliko mehkejšem pasjem iztrebku ter me z enako mero resnosti poslušal, ko se mi je zdelo, da se psu stalni zobi ponovno menjajo. Nikoli, ampak res nikoli ni rekel, da pretiravam! Spraševal me je celo take, za moške skrajno nenavadne stvari, kot recimo kako si? Mislim – a ni to lepo, da ti nekdo piše samo zato, da te vpraša kako si? Kdo še to počne?

Predvsem pa, ko je le imel možnost, je govoril o živalih, ki jim je tisti dan pomagal na kliniki; od nutrije s hernijo do psa z nategnjenim iliopsoasom. Ja, še posebej rad je govoril o psih! Izogibal se je samo pogovorom o svojih čustvih. Pravzaprav je vedno, ko je debata nanesla na to smer, odskočil vstran kot da mu preti najbolj huda zoonoza. To pa je po eni strani bil edini dokaz, da je iz mesa in krvi. Kateri moški pa rad govori o svojih čustvih?

Skratka, zadetek na loteriji bi bil prava revščina v primerjavi s Pušlarjem!

No, vsaj do takrat, ko ...

... ko je nekega dne preprosto izginil.

Izginil kot kafra, se stopil kot sneg ali se ugreznil v zemljo?

Inboxi na vseh aplikacijah so čez noč osameli, telefon je zvonil v prazno. Da bi se odselil na drug planet je bilo v resnici malo verjetno, izključila sem tudi nenadno smrt. Jasno sem namreč prosila, če lahko psa zaradi nenadne, akutne in hude driske naroči na pregled k dr. Pušlarju. Čeprav je to bil eden izmed redkih tednov, ko pes v bistvu ni imel nikakršnih težav, je bila že isti popoldan pri njemu.

Pričakovala sem, da se bo njen raport začel v stilu »deloval je potrto ... se mi zdi, da mu je na mizi umrl tiger ..., zelo ga je prizadela smrt neke ogrožene živalske vrste v Andih ...«, ampak ne; g. Pušlar je bil v odlični formi, z nasmehom do ušes, popolnoma čil in krepak, z vsemi okončinami na mestu. Prosim?

Sem kaj takega rekla? Naredila? Sem si vse skupaj samo domišljala? Sem pričakovala preveč ali je to ... pač normalno?

In medtem ko sem se bojevala z vsemi petimi ženskami, ki so trenutno živele v meni ter mi vztrajno razlagale vsaka svojo različico, mi je ob 21:49 zapiskal Viber (ali Whatsapp, ampak v resnici ni pomembno). Takoj mi je bilo jasno, kdo je na drugi strani in nekako sem pričakovala pojasnilo, obrazložitev, ampak vse, kar sem dobila, je bil navaden ...

Hej! Kako si?

                                                                                   (Čakaj malo, model. Resno?!)

Oj Seba!

    Hm ... ja ... mislim ... OK sem. Malo sem se že spraševala kam in čemu si tako izginil?

 

Hja, aja ... veš kaj ... zelo sem obremenjen. Pa ne, da si jezna?

                               (Jezna? Resno? Obremenjen? )

Ja, če po vsem tem kar tako čez noč izgineš, moraš priznat, da je malo čudno?

Tebi ne bi bilo čudno, če bi se vsak dan slišala, potem pa bi nekega dne kar izginila? Sploh po vseh teh druženjih, zmenkih, pogovorih ...

 

Joj, a res, aja ... joj ... vi punce že najmanjšo naklonjenost interpretirate narobe 😉

Naklonjenost? A je to autocorrect »odklonjenosti«?

🙂

Ne, ne, autocorrect imam izklopljen 🙂 Mislim, lej, ne vem, kako si si ti interpretirala najino druženje, ampak, saj ti je jasno, kaj si jaz mislim o teh stvareh?

                                (O »teh« stvareh?! A smo spet pri zoonozah?)

Ne, Seba, zdaj mi res ni čisto nič več jasno ... o kakšnih stvareh ti to govoriš?

In ko sem že pomislila, da ne more biti hujše, mi je napisal, da ...

Preberi 3. del >>>

Ne želiš zamuditi naslednjega dela?

Zaupaj mi tvoj e-naslov in ti ga pošljem takoj ob objavi!



Vsaka podobnost z resničnim življenjem je seveda zgolj naključna. Na žalost ... ali pa ne 🙂

Ste zamudili 1. del? Preberete ga lahko tukaj >>>

Ti ni čisto jasno, za kaj se gre? Preberi uvodnik >>>

Nina Rozina
Sledi Nina Rozina:

Zelo povprečna pasjeljubka, ki večino dneva sanja samo o tem, kdaj ji bo vesolje naklonilo še kakšnega psa. Popolnoma fiktivna oseba, ki pripoveduje popolnoma izmišljeno, a zato nič manj verjetno zgodbo.

Komentiraj