» » ZOONOZE: Kako se je začelo? (1. del)

ZOONOZE: Kako se je začelo? (1. del)

Objavljeno v Trendi | 0

Mikro .... kaj? Sporija? Ojoj .... mikrosporija! Moj pes ima mikrosporijo?! Ni šans!

O, je, je šans, je prikimaval dr. Pušlar, ki pa ni deloval tako panično kot jaz. Valjda, on je tako seksi, da bi mu mikrosporičen krogec sredi cela še pristajal! Jaz pa ... na novo v starem kraju, sveže samska in s psom, ki je kopici bolezni po abecednem redu učbenika za srednjo veterinarsko šolo dodal še mikrosporijo. Mikrosporijo!!!

In medtem ko me je dr. Sebastjan Pušlar miril, da spore ne letijo po zraku, da mi mikrosporija ne bo požrla las in de ne jaz ne pes ne bova umrla, ker sva v dobrih rokah ... ja, ja, s tem se strinjam, roke je imel res dobre, sem počasi drsela ob steni na tla, dokler se nisem sesedla kot žakelj briketov. V ozadju sem slišala glas dr. Pušlarja, ki mi je z velikim zanosom začel pripovedovati o glivicah. Grozno. Človek bi celo pomislil, da je imel z njimi prav poseben, prijateljski odnos.

Ah, očitno je bilo res vse to, kar se je govorilo o njem. Ne samo, da si ob vstopu v ordinacijo dobil mehka kolena, imel si občutek, da so se ti križne vezi kar strgale. Namesto briketov je predpisoval surovo meso ekološkega porekla in alergije je zdravil z bioresonanco. V prostem času se je izobraževal na področju homeopatije in njegove pacientke so znale povedati, da je bil naravni talent za različne oblike manualne terapije. Ob dr. Pušlarju se ti je cepljenje proti steklini zdela najbolj fukiš stvar na svetu, tudi če si antivakciner. Prav gotovo odlična izbira za osebnega veterinarja, še več: človek bi si pravzaprav nabavil žival samo zato, da bi jo lahko peljal k Pušlarju na pregled!

In res sem kar naenkrat začutila blazno potrebo po kopičenju razno raznih živali. Poleg psa in mačke bi imela najprej, jasno, še enega psa, potem pa je omejitev samo se nebo: papagaj, kunec in hrček so osnova, mogoče bi si zraven omislila se kakšnega dihurja. Pa ribe! Ker ribe ne morejo k veterinarju, ampak mora veterinar k njim; torej bi jih Pušlar moral priti pozdravit –  tako ali drugače –  na dom. Mislim ... saj veterinarji hodijo tudi na dom?

In medtem ko je dr. Pušlar še vedno zelo zavzeto razlagal o prijateljicah - glivicah, se mi je vedno bolj zdelo, da ga od nekod poznam. Bolj kot sem ga opazovala in bolj kot sem ga poslušala, bolj sem bila prepričana, da je dr. Pušlar v bistvu zlati prinašalec v človeški podobi; njegove oči so bile mandljaste oblike in temno rjave barve, lasje rahlo valoviti in gosti. Zlate barve. Obraz je bil brez ostrih potez, čeljust je bila močna. Glava je bila primerna telesu, mišičast vrat se je nadaljeval v ravno hrbtno linijo. Bil je tudi potrpežljiv in miren,glede na izrazoslovje je deloval tudi zelo inteligenten. Definitivno po kinoloških standardih in brez dvoma bi tako doma kot v tujini zmagal na vseh razstavah.

Kmalu mi je tudi postalo jasno, da če smo pasjeljubke kdaj sanjale o gorskem zdravniku, ki se je specializiral na področju veterine, smo ga pravzaprav ves čas imele na tem hribčku.

In bil je samski, zato si lahko v čakalnici takoj opazil, katera je psa pripeljala na pregled k zlatkotu in katera je srečno poročena.

Seveda dr. Pušlar ni bil popoln. Kot sem lahko v odmevu zaznala, je imel pri sklanjanju težave z rodilnikom. Neprestano je ponavljal, če pes nima težavo ... Ampak sem in tja lahko kakšno tako napakico oprostimo. Nenazadnje ti pri mikrosporiji poznavanje slovnice čisto nič ne pomaga!

S takimi mislimi in kupom preparatov za nego in razkuževanje sem zapustila kliniko. Pes je bil itak vesel kot vedno, jaz pa sem upala, da se bodo moja kolena in misli čim prej sestavila v prvotni položaj. Na kontroli moram delovati bolj zbrano, sicer me bo še poslal k tistemu drugemu!

Naslednji dnevi so potekali po protokolu, ki ga je določil dr. Pušlar.

OK, če priznam res ni bilo tako grozno, kot je delovalo na začetku; v duhu osebnostne rasti sem poskušala na vse stvari gledat s pozitivne plati. Ko mi je nekega jutra na sprehodu nasproti pritekla rotvajlerka Didi, sem njenemu lastniku že od daleč preventivno zakričala, ej, moj pes ima mikrosporijo! Čez tri dni me spuščeni cucki v našem blokovskem naselju niso več obletavali. Nikoli si ne bi mislila, da ima lahko mikrosporija tako širok spekter delovanja!

V prostem času sem večinoma visela na spletu ter že 36-ič preletavala iste članke o naravnih rešitvah za mikrosporijo. Moj poglobljen študij je kar naenkrat prekinil klic.

Klinika.

Aha! Gotovo me kličejo za to, da mi povejo, da to ni mikrosporija, ampak se je dr. Pušlar zmotil in gre za kakšne eksotične parazite, proti katerim ni zdravila in bodo ravno napadli centralni živčni sistem in, in, in ... Ko se gre za psa, moja domišljija nima omejitev!

In res je bil na drugi strani dr. Pušlar, ki pa ga je samo zanimalo, kako je pes. Samo to - kako je? Ker da ima v navadi povprašati pri bolj občutljivih pacientih, kot je moj pes, kako so. Da če vse poteka po planu in brez zapletov.

Neka nevidna sila energije mi je spet popolnoma omehčala kolena in moji možgani, sicer odličen organ za razmišljanje, so se stopili kot maslo. Normalno, da več kot »v redu« nisem bila spodobna izustit. Joj, pa saj ta človek bi moral prej najavit klic, da bi se lahko nanj pripravila! Ker sem ga iz nekega neznanega razloga želela še nekaj časa obdržati na liniji, sem mu postavila še kup dodatnih podvprašanj, na katera je vestno odgovarjal. Ha, meni pa sploh ni bilo jasno, kaj govori, bolj sem se koncentrirala na njegov globok glas in ugotavljala, da karakterno in vizualno je prinašalec, glas pa ima definitivno kot novofundlandec.

No, se slišimo, je zaključil pogovor. Ja ja, mu odgovorim in adijo. Adijo, Pušlar, adijo!!!

Čez nekaj minut mi je telefon ponovno zazvonil.

Tokrat na srečo ni bil dr. Pušlar, ker še enega tako stresnega dogodka v tistem dnevu ne ni prenesla. Je pa bila Jasna, ki me je povabila na sobotni festival vin. Če bi sla? Jasno, Jasna, tudi če sem ves večer samo na grozdju!

Druženje z Jasno bo prav gotovo zelo zabavno. Tako bom lahko vsaj za kratek čas odmislila mikrosporijo, saj bova kot že ničkolikokrat poprej globoko predebatirali prehransko intoleranco pri njenem psu. Po tem in tem kuncu je OK, po tistem ni; včasih driska, drugič je v redu, mogoče je kriva kombinacija določenih sestavin? Testi so itak negativni ...

In tako bova ob dobrem vinčku kramljali dolgo v noč. Morda bova celo srečali še ostale kolegice pasjeljubke, ki nam bodo večer popestrile z ortopedskimi težavami neznanega izvora, pa z gastro zapleti in novimi odkritji, kot sta recimo PEA in CBD. Mimogrede, super zadevi!

A kako sem se motila!

Z Jasno sva ravno obdelali sestavine v prvi konzervi, ki za razliko od druge vsebuje 96 % in ne 97 % kunca. Ko sem jo že hotela vprašati po poreklu in dodatnih sestavinah v prvi različici, se mi je pred mano v popolni podobi prikazal - dr. Pušlar.

Čeprav sem bila popolnoma trezna, bi prisegla, da je mahal z repom, ko me je zagledal!

Pogledala sem, če slučajno kdo stoji za mano, da ga Pušlar tako strokovno ocenjuje z rentgenskim pogledom, a sem hitro ugotovila, da človek gleda mene.

Človek prihaja proti meni.

Človek hoče z mano nazdravit.

Človek se pogovarja z mano in križne vezi mi spet odpovedujejo ...

Vse ostalo je zgodovina. Dobesedno!

Preostanek večera smo preživeli skupaj, kot da se poznamo že od nekdaj, se pogovarjali o driskah, ki jih povzroči prehrana, struvitih in oksalatih ter o tem, kako je enkrat, čisto po naključju, rešil psa s subluksacijo. Tako ... čisto mimogrede, kot gre navaden človek na burek, je Seba rešil psa s subluksacijo. Model!

Jasna se je medtem že davno odpravila domov, ker je morala preveriti stanje prebave po konzervi s 97 % kunca, Sebastjan, Seba, pa se je ponudil, da me odpelje do doma. Ne morem reči, da sem se temu prav zelo upirala, tako kot resnično nisem imela moči – bil je dolg večer – , da bi se uprla njegovemu poljubu. Saj sem nekaj poskušala, vsaj zdi se mi, pa ni šlo.

Potem pa je z nasmeškom na obrazu rekel, se slišiva, tako da sem sklepala, da se vidiva na kontroli enkrat drug teden.

In čeprav se redko motim, sem se spet zmotila: naslednje jutro sva bila že pofollowana in pofrendana na vseh socialnih omrežjih. Prošnjo je poslal on! Očitno si se slišiva razlaga malo drugače kot je splošna praksa, saj me je med jutranjim pitjem kave z mačkom (maček ni pil kave, da ne bo pomote!) zadelo sporočilo: Hej, lepo je bilo včeraj s tabo. Ponoviva?

A midva? A se je zmotil? Ne, ni se zmotil. O ja, dr. Pušlar, Sebastjan, Seba, prav z veseljem ponoviva!

In preden sem uspela prebaviti vino od prejšnjega večera, že me je peljal na kokosovo tortico in ananasov sok, kjer ...

NASLEDNJIČ: Kako se je končala kokosova tortica z ananasovim sokom in zakaj je Seba tako poseben?

Preberi 2. del >>>

Ne želiš zamuditi naslednjega dela?

Zaupaj mi tvoj e-naslov in ti ga pošljem takoj ob objavi!



Vsaka podobnost z resničnim življenjem je seveda zgolj naključna. Na žalost ... ali pa ne 🙂

Ti ni čisto jasno, za kaj se gre? Preberi uvodnik >>>

Nina Rozina
Sledi Nina Rozina:

Zelo povprečna pasjeljubka, ki večino dneva sanja samo o tem, kdaj ji bo vesolje naklonilo še kakšnega psa. Popolnoma fiktivna oseba, ki pripoveduje popolnoma izmišljeno, a zato nič manj verjetno zgodbo.

Komentiraj