Gotovo ste že slišali, in verjetno veste tudi iz prakse, da psi pozitivno vplivajo na zdravje in počutje skrbnika; pasja družba naj bi pri ljudeh zmanjšala nivo stresa, redni sprehodi skrbijo za psihofizično kondicijo obeh, pomagali naj bi tudi pri lažjem spoznavanju in navezovanju stikov, pa čeprav večinoma z ljudmi iz pasjih vod. V pisarnah, kjer so dovoljeni psi, naj bi bili odnosi bolj sproščeni, vzdušje pa manj napeto. Ni čudno, da se psi kot terapevti pojavljajo tudi profesionalno (po ustreznem šolanju) v domovih za ostarele, šolah, terapevtskih zavodih in na splošno povsod, kjer je njihova družba zaželena in doprinese k boljšemu počutju sodelujočih.
Do tu vse lepo in prav, malo da ne idilično; ampak kaj pa, če pes postane vir stresa in skrbnika pahne na vrtiljak številnih izzivov, ki jim pogosto ni videti konca? Vzroki za to so lahko vedenjski, ker psa iz različnih razlogov ne obvladate (več) ali zdravstvene narave, ko se iz povprečnega pasjega skrbnika, ki rad hodi s psom po poljih in v hribe, nehote prelevite v njegovega negovalca, saj kar naenkrat živite s kroničnim bolnikom; to lahko poleg dodatne odgovornosti s sabo prinese tudi konkretne prilagoditve in omejitve njegovega in vašega življenja.
Skrb za bolnega psa je lahko psihično in fizično naporna
Odmerjate zdravila po navodilih veterinarja in spremljate počutje psa, verjetno se ob tem še dodatno informirate, kako bi lahko psu pomagali. Kakšen dan je njegovo počutje boljše, kakšen dan slabše.
Preden greste zjutraj v službo, in to ravno na dan, ko imate pomemben sestanek, se vam zdi, da je pes v slabem stanju, pa čeprav je bil zvečer še (kar) vredu. Lahko v službi to mirno odmislite in veste, da bo vse OK, ko pridete domov? Si res ne bo zlizal tiste rane? Bo ovratnik še na mestu? Ne bo sledov driske po celem stanovanju?
Konec tedna planirate izlet skupaj s psom in drugimi pasjimi prijatelji, dan prej vidite, da spet šepa, ker je bilo še dan prej »nečesa« preveč. Ga pustite doma in greste kljub temu na izlet in vas ob tem neprestano grize slaba vest? Lahko poleg vseh težav, ki jih ima, res odmislite tisto celodnevno nepojasnjeno drisko in bruhanje in greste v soboto zvečer brezskrbno ven, kot da se ni nič zgodilo?
In tako naprej, lahko tudi v nedogled, dokler pač ne ugotovite, da je vse to skupaj pravzaprav postalo zelo stresno, potem pa vas udari še dodatna slaba vest, ker … ste tako šibki, da vas lahko pes spravi v tako stanje obupa. Okolica, ki vam govori, da pretiravate in paničarite, je daleč od prepotrebne opore, nasvetov v smislu ne sekiraj se in saj bo boljše – po možnosti v isti sapi – pa ste siti, zato greste raje na kavo. Sami. Ker pes itak ne more prehoditi poti do prvega kafiča ali pa po poti raste ravno tista trava, zaradi katere so bo še tri dni praskal do krvi. In tega seveda ne boste tvegali.
Če ste zgornji sestavek brali kot znanstveno fantastiko, blagor vam in naj tako tudi ostane! V nasprotnem primeru pa … Naj vas potolažim! Kot boste videli v nadaljevanju, obstajajo raziskave (poudarjam za nejeverne Tomaže), ki potrjujejo domneve, da se vloga pasjih skrbnikov pri psih s kroničnimi obolenji lahko po doživljanju stresa primerja z vlogo negovalcev bolnih svojcev pri ljudeh. Pri slednji lahko sčasoma pride do t. i. skrbniške preobremenjenost (ang. caregiver burden), a kot boste videli v nadaljevanju, podobne občutke lahko doživijo tudi skrbniki kronično bolnih psov.
Okrevanje po kapi, rak, demenca, nepredvidljive nesreče in druge življenjske okoliščine lahko privedejo do tega, da bližnji potrebuje nego, ki jo prevzame kdo od svojcev. Ker gre za psihično in fizično naporno delo, se mnogi nepoklicni negovalci, ki svoje delo običajno opravljajo poleg redne službe in drugih družinskih obveznosti, srečajo s t. i. skrbniško preobremenjenostjo, ki lahko vodi v izčrpanost, tesnobo, depresivne epizode, občutke krivde, nemoči, jeze, frustracij …
Različne kronične zdravstvene težave psa namreč neposredno vplivajo tudi življenje skrbnika, njegove rutine in skupne navade. Veliko vlogo igra tudi čustveni odnos med skrbnikom in psom, ki je v vseh teh letih skupnega druženja napredoval »od verige do družinskega člana«, napredovala pa je tudi veterinarska medicina. Danes tako pri ljudeh kot živalih obvladujemo diagnoze, ki so bile še pred nekaj desetletij usodne.
A posledica življenja s psom, ki ima kronično bolezen, je običajno manjša ali večja sprememba življenjskega sloga, nedvomno terja določene prilagoditve v skupnem življenju in prinaša dodatno odgovornost. Dejstvo je, da bolezen nikoli ni prijetna in se zanjo nikoli ne odločimo prostovoljno, zato nimamo prav veliko kontrole in vpliva na celotno situacijo; posledično lahko zdravstveno stanje psa – skrb zanj – vpliva tudi na naše počutje in nenazadnje tudi na zdravje.
Kronična bolezen je lahko osteoartriris, ki zmanjšuje gibalno sposobnost psa, to je lahko epilepsija, diabetes ali alergije ter podobne bolezni, ki jih poznamo tudi v humani medicini. Prav te izpostavljam, ker so omenjene tudi v navedenih raziskavah. Namen tega zapisa ni polemizirati o evtanaziji, ker dejansko ne gre za pse, ki niso zmožni za nadaljnje življenje ampak za pse, pri katerih moramo zaradi bolezni sprejeti nove odgovornosti ter kompromise, pa čeprav na račun (lastnega) udobja.
Tesnoba, občutki krivde in dvomi
Ameriška klinična psihologinja dr. Mary Beth Spitznagel je sicer raziskovala skrbniško preobremenjenost pri ljudeh, ki so skrbeli za svojce z demenco, a ko je njen pes zbolel za rakom, se je v vlogi njegove »negovalke« sama soočila s podobno stisko, zato se je v problematiko poglobila tako, kot se akademiki najbolje znajo – z raziskavo.
V njej je sodelovalo 238 skrbnikov živali – 119 takih z zdravimi živalmi in 119 ljudi z živalmi, ki so imele bodisi kronično obolenje ali pa je bila bolezen že v terminalni fazi. Zaključki niso kaj posebej presenetljivi: skrbniki bolnih živali so pogosteje poročali o tesnobi, depresivnih občutkih in zmanjšani kakovosti svojega življenja na račun nege psa – prilagoditve življenjskega sloga, zdravljenja in dodatnih finančnih stroškov, ki jih to potegne za sabo. Vse to, kar torej poznamo kot skrbniško preobremenjenost v »človeškem« svetu. Ni pa to edina raziskava, ki obravnava tovrstno tematiko.
Drugi raziskovalci tega področja ugotavljajo tudi, da lahko skrb za psa s kroničnimi težavami pri ljudeh povzroči občutek krivde, ki je vezan predvsem na vprašanja, če bi lahko bolezen kakorkoli preprečili. Pri skrbnikih se pojavljajo tudi dvomi, ali dovolj trudijo, delajo vse prav ali bi lahko kaj naredili še bolje, kar neposredno tudi vpliva na njihovo splošno počutje.
Pri nekaterih ljudeh lahko pride tudi do socialne izolacije. Slednje je še posebej izpostavila danska raziskava, ki je v ospredje vzela breme skrbnikov psov z osteoartritisom, degenerativno boleznijo, ki povzroči obrabo sklepnih hrustancev. Psi s tako diagnozo bodo prej ali slej potrebovali prilagojene in krajše sprehode ter opustitev določenih aktivnosti, ki poslabšajo stanje sklepov (npr. hoja v hribe – boleče, če ste sicer hribolazci!).
Kot so izpostavili skrbniki psov z osteoartritisom, je ta neposredno vplival tudi na njihovo življenje – ker so sprehodi s psom postali krajši, so se tudi sami manj gibali; mnogi so izpostavili tudi slabo vest, v primeru, da bi se sami odpravili na sprehod, psa pa medtem pustili (samega) doma. Ker so opustili določene aktivnosti, ki niso bile več primerne za psa (npr. agility) so sčasoma izgubili tudi del svojega socialnega kroga in … hobije. Vse te spremembe, ki se zažrejo v odnos in življenje s psom, lahko privedejo do podobnih občutkov, ki jih doživljamo ob izgubi (žalost, jeza, frustracija, občutek krivde …). Kar pa ponovno ni presenetljivo, saj je opisano neka vrsta izgube – četudi »le« načina življenja, načrtov, najljubših sprehajalnih poti, ritualov ali upanja, da bi bilo drugače, boljše.
Izkušnje skrbnikov iz omenjenih raziskav lahko povzemam in navajam še nekaj naslednjih odstavkov, ampak če ste se prebili do tukaj, vam je verjetno jasno, za kaj gre. Življenje s psom, ki ima kronično bolezen, je za skrbnika praviloma stresno. Predstavljajte si, da morate psa voziti na redne kontrole k veterinarju, on pa se jih na smrt boji; ali pa mu morate dnevno odmerjati zdravila, ki jih nikakor noče pojesti. Ali pa se tako grozno veseli, ko vidi, da se odpravljate na sprehod, potem pa se potuhne, ker greste sami, saj on tako dolge poti ne more več prehoditi. Če ste prej skupaj hodili teči, zdaj ne morete več – bo tek še vedno enak, ali boste imeli občutek, da vam nekaj manjka?
Res je, nega psa in človeka se seveda razlikuje v nekaterih ključnih točkah, kar izpostavljajo tudi avtorji navedenih raziskav. Ena izmed njih je gotovo možnosti evtanazije, ki lahko živali v primerjavi s človekom olajša marsikatero bridkosti, čeprav je tudi ta odločitev vedno pospremljena z grenkim priokusom. A nenazadnje – namen ni primerjati nege enega ali drugega, temveč izpostaviti, da so lahko občutki in čustvena stiska v obeh primerih podobni.
Pes je človeku sposoben dati brezpogojno ljubezen; zato ni »samo pes«, ampak član družine in najboljši prijatelj. Je zvest spremljevalec, ki nikoli ne sodi; mnogim je (edina) opora v težkih trenutkih, saj je nemi pričevalec različnih dogodkov in obdobij, ki jih doživimo v obdobju skupnega življenja, ki je tako ali drugače vedno prekratko. Jasno je, da ga ne bomo zapustili samo zato, ker je zbolel, ni pa nič nenavadnega, čudnega ali nenormalnega, če se zaradi tega srečujemo z občutki jeze, žalosti ali potrtosti ipd.
Kaj lahko naredite, da bo vsaj malo lažje?
Če razumemo, kaj se dogaja, je lažje; kot so navedli avtorji v vseh omenjenih raziskavah, je ključnega pomena komunikacija z osebnim veterinarjem, ki naj vam natančno razloži pomen bolezni, zdravljenja, upravičenih pričakovanj morebitnega izboljšanja ter možnih zapletov. Podpora strokovnjaka je zares izjemnega pomena!
Z bližnjim, ki mu zaupate, se dogovorite za back-up – vskoči naj v tistih trenutkih, ko je treba popaziti na psa zaradi vaših drugih neodložljivih obveznosti, mu dati zdravila ali ga peljati na sprehod, ko ste dlje časa odsotni. Kratek SMS, da je vse OK, v takih primerih pomeni toliko kot Jackpot.
A kljub temu si ob vseh skrbeh ne pozabite vzeti tudi časa zase. Če boste vi srečni in polni energije, se boste tudi lažje spopadli z vsemi izzivi, ki vam neprestano skačejo na pot, poleg tega pa – evo, za dodatno breme – psi čutijo našo napetost in stres, tako da, če se pošalim, je fino, da zaradi njih ostanemo mirni, sproščeni in zadovoljni.
Vse skupaj je seveda lažje, če imate tudi podporo okolice, sploh bližnjih, vendar to vedno ni mogoče – nekateri preprosto ne razumejo, drugi nočejo razumeti. Prepričanih ne prepričujte, prihranite raje prepotrebno energijo; v končni fazi globoko v sebi veste, kaj je najboljše za vas in vašega psa, kdaj mora počivati, kaj mora jesti in kaj njemu – in vam – najbolj ustreza. Verjemite, okolica se sčasoma sprijazni in prečisti … Srečno!
Viri:
Caregiver burden in owners of a sick companion animal: a cross-sectional observational study
“You can be blind because of loving them so much”: the impact on owners in the United Kingdom of living with a dog with osteoarthritis
Looking After Chronically III Dogs: Impacts on the Caregiver’s Life
https://www.petcaregiverburden.com/
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
Dodaj odgovor