Maja Napret. Tista “ful fajn in ful faca” bioresonančna terapevtka iz Celja (PetSanus), ki je s svojim znanjem in izkušnjami pomagala že več kot 350 živalim. A tokrat se nisva pogovarjali o tem, kaj je bioresonanca in ali deluje ali ne, temveč sva na tapeto vzeli tisto drugo plat, o kateri se ne govori prav pogosto ali preveč na glas: kje skrbniki živali pogosto grešimo, pa čeprav se ne zavedamo in kakšno škodo s tem v resnici počnemo? S hrano lahko omilimo ali odpravimo številne nevšečnosti, a tako kot je lahko hrana zdravilo, je lahko tudi strup. Pogovor, ki bo nedvomno odprl oči ter pokazal, da rešitev vedno obstaja.
Maja, hvala, ker si si vzela čas za pogovor, kljub temu, da si v veliki gužvi. Daj mi povej, je bila bioresonanca tak bum že na začetku?
Na začetku je bilo težko. Ljudje niso poznali bioresonance in pri nas niti ni bilo toliko izkušenj z učinkom na živalih. Zato je bilo najprej treba vzpostaviti zaupanje in trgu predstaviti zadevo. Potem pa se je začelo tako, da so mi stranke pripeljale nove stranke, veliko priporočil še vedno gre od ust do ust. To je tudi najboljša reklama, torej od nekoga, ki že ima dobro izkušnjo, saj lahko bodoči potencialni strank pove, kakšen je potek terapije, kako vse skupaj deluje, na kaj je treba paziti. Točno se vidi, ko pridejo k meni preko priporočil, saj vedo kako kako vse skupaj poteka in so navdušeni, pridejo s pozitivno energijo in mislijo, uh, tole pa bo pomagalo. Vidi pa se tudi, kdo so tisti, ki so me slučajno našli na spletu in še niso povsem prepričani v zadeve.
Koliko časa pa zdaj vodiš PetSanus?
4 leta. Sploh nimam občutka, da so že 4 leta mimo, čeprav ko pogledam nazaj vidim, da sem že kar nekaj naredila v tem času.
Koliko pacientov pa si v tem času „dala skozi“?
Vseh skupaj, mačk in psov, ki jih med mojimi pacienti tudi največ, je bilo več kot 350. To so tisti, ki so prišli k meni na terapije. Veliko je tudi takih, ki pridejo samo na test, potem pa jih ni več nazaj, mogoče še dobim kakšno povratno mnenje, da so zadeve zdaj v redu in da ni potrebe, da bi prihajali. To mi je tudi čisto dovolj, vseh povratnih mnenj sem vesela, sploh ko povejo, da je po testiranju vse v redu.
Če pa se ne motim, nisi samo bioresonančna terapevtka, ampak imaš opravljena tudi druga izobraževanja za živali?
Res je, nekaj sem še delala na prehrani, večinoma spletne kurze različnih ameriških fakultet, ravno zaradi tega, da lahko ljudem ponudim alternativne rešitve pri dietni pri hrani. V tujini je nutricionizem za različne živalske vrste precej razvita tema, pri nas žal ni tako. Pri nas je recimo rešitev za drisko še vedno riž s piščancem. Ogromno psov pa kombinacije ne prenaša in dobijo huda gastrointestinalna vnetja ravno zaradi riža in piščanca, čeprav veterinarji še vedno priporočajo to kombinacijo.
Kaj pa je recimo alternativa rižu s piščancem?
V bistvu čisto normalen obrok, ki ga ima pes vsak dan, s tem, da se recimo doda zraven indijski trpotec ali ovsene kosmiče, čeprav so ovseni kosmiči že lahko problem, ker spadajo med žitarice. Zato mi je všeč indijski trpotec, ki ni iz družine žitaric, poleg tega psi običajno niti niso hranjeni z zeliščnimi zadevami in ob prvem stiku ne more alergično reagirati; je dokaj varna zadeva, ki se lahko ponudi psu v primeru prebavnih težav. Lahko pa tudi indijski tropotec povzroči težave, če ga predoziramo in nastane v prebavilih zapora. Tudi do zelišč je potrebno imeti spoštovanje in jih smiselno odmerjati. Potem so recimo še buče; zdaj je sezona buč in če ima pes drisko, razkuhamo bučo, saj ima veliko vlaknin in pomaga pri formaciji iztrebka. Ljudje jih imajo na vrtu, pa ne vedo, da jih lahko uporabijo za psa.
Kljub temu pa »riž in piščanec« verjetno ostaja kot klasika?
Drugo kot riž skoraj ne obstaja. A jaz si tega ne bi na pamet upala svetovati za nobenega psa, sploh zato, ker sta riž in piščanec res problematična. Poleg tega je možno, da driska nima nobene veze z alergijami. Ogromno ljudi me kliče zaradi mladičev do enega leta, ki imajo nestabilno črevesno floro in nihajo od drisk do zaprtja: kaj naj mu damo? Smo mu dali riž in piščanca, pa je dobil krvavo drisko. Ko povem, da naj dajo bučo, ki jo imajo na vrtu, so čisto šokirani: a taka easy rešitev? Potem pa me pokličejo čez 3 dni, da ni več driske in bodo zdaj vedno kuhali bučo. Ampak tako je: veterinarjem so na faksu povedali, da je riž in piščanec rešitev in to zdaj furajo do onemoglosti.
Kar me vrže iz tira je, ko ljudje točno vejo, kaj je alergen, a na naslednjo terapijo pridejo s psom, ki je spet v slabem stanju in mi rečejo, “smo mu dali malo kruha”, pa je recimo alergičen na pšenico in dodajo, da je bilo kruha “čisto malo”.
Da je bioresonanca uspešna, vemo že dolgo časa, nenazadnje o tem priča tudi zadovoljna paleta tvojih pacientov. Ampak, da je terapija uspešna, mora pri njej „sodelovati“ tudi skrbnik živali. Daj mi prosim povej, kje skrbniki živali največkrat grešijo in kaj gre tudi tebi najbolj na živce?
Največja težava je v tem, da ko naredimo diagnostiko, vidimo, katere alergeni so pri psu prisotni. Psi potem prihajajo nekaj časa na terapije, a ni izboljšanja, v bistvu pa že po enem ali dveh tednih vidim, ali se ljudje držijo diete ali ne, s tem da psa ne rabim niti testirat, ampak samo pride skozi vrata in vidim, ali je učinek bil ali ne. Nekateri ljudje naredijo nezavedne napake in to ni problem, še enkrat gremo čez vse; informiram ljudi na kaj morajo paziti, če kupujejo pripravljeno hrano, kje morajo biti pozorni, če so kakšne sledi piščanca ali riža. Tisto, kar me vrže iz tira je, ko ljudje točno vejo, kaj je alergen, a na naslednjo terapijo pridejo s psom, ki je spet v slabem stanju in mi rečejo, ja smo mu dali malo kruha, pa je recimo alergičen na pšenico in dodajo, da je bilo kruha čisto malo.
Če v tem primeru na alergen gledamo kot na strup za dotičen organizem … a če damo malo strupa, to potem ni več strup? Če je strup je strup, ali si ga dal veliko ali malo. Prav tukaj imam običajno probleme, da ljudem razložim, da energija ne deluje na količine prisotnosti alergena, ampak po tem, da alergen je prisoten. In ko je prisoten naredi reakcijo. Tu je včasih zelo težko.
Sem tudi v stiku z veterinarji, veliko jih tudi sodeluje z menoj, ker so videli, da bioresonanca prinaša rezultate in imajo zelo podoben problem: oni predpišejo dieto za psa, ljudje se je ne držijo ali pa se jo držijo na horuk in potem ni rezultata. Sploh pri bioresonanci je tako, da če ti hraniš z alergenom, s katerim terapevt poskuša izvajati terapijo, stojimo na nulti točki, je brezveze.
Lahko pa se stanje še poslabša, saj pri meni na terapiji dobi frekvenčno informacijo alergena, potem ga dobi še doma, ker ga s tem hranijo. To je najslabša kombinacija. Veliko psov potem kar eksplodira, vname se koža, ušesa, oči …
In vsak vnos alergena pomeni 3 korake nazaj …
Sploh mi ni jasno, ker ti veš, na kaj je pes alergičen in kaj slabo prenaša, pa še vedno mu to daješ: ker ima to „rad“ in ima „velike očke,“ ker „prosi“. Saj lahko tak priboljšek zamenjaš in ga navadiš, da je priboljšek brez alergena čisto enako dober kot tisti, ki si mu ga prej dajal. Pogosto imam tudi težave z babicami in dedki v gospodinjstvu, to je prav fenomen babic in dedkov, ker so problematični pri držanju diet. In majhni otroci, ampak to še nekako razumem. Psi so prefrigani in kradejo, tako da svetujem, ko se otroka hrani, se psa odstrani, da pes ne more krasti hrane. Ampak niti tega ne morem vsem dopovedat.
A v tem primeru sploh obstaja kakšna rešitev?
Ne morem narediti več kot to, da dam informacijo. Usmerim jih, da se držijo neke diete in svetujem, da naj za priboljšek raje dajo kaj zdravega. V bistvu ljudje potrebujejo ogromno motivacije z moje strani. Eni se tega držijo, drugi pa ne, to pa je čisti »faktor lastnika«.
Ja, pes je alergičen, ampak ti si še vedno tisti, ki določa, kaj bo zaužil in s čim bo prišel v stik.
Ampak ali ima potem sploh smisel izvajati terapije, če skrbnik ne upošteva tvojih navodil in diete?
Nima. Imela sem primer, ko je gospa psa med terapijo začela hraniti s keksi, čeprav je bil alergičen na žita. Takrat sem mislila, da me bo zadela kap; 10 min sem nepremično strmela in mi ni bilo čisto nič jasno. Če se to dogaja pred mano, se seveda dogaja tudi doma. Takrat sem prekinila terapijo, mogoče sem res bila malo stroga, ampak sem razložila, da to kar se gremo, je popolnoma brez veze, da pes ne bo nikoli boljši, če bomo tako nadaljevali in je najboljše, da za tisti dan končamo terapijo. Gospa me je čez pol leta poklicala in je povedala, da se je v vmesnem času držala diete, potem je prišla še dvakrat na terapijo in zdaj je pes v redu.
Tukaj se res vidi, kako pomemben je faktor lastnika. Ja, pes je alergičen, ampak ti si še vedno tisti, ki določa, kaj bo zaužil in s čim bo prišel v stik.
Pa imaš dosti takih izkušenj?
K sreči ne. Nekaj jih je sicer bilo, zgoraj opisan primer pa je res ekstremen. Ostalim sem lepo razložila, da tako nima smisla, da mečejo denar stran in jemljejo termine, ki bi jih lahko dala nekomu drugemu. Potem ljudje malo razmislijo in ugotovijo, da imam mogoče pa prav.
S pravilno hrano se torej da rešiti večini težav?
Marsikaj ali pa vsaj omiliti določena bolezenska stanja. Imam tudi epileptike, ki imajo ketonsko dieto, ta je zdaj popularna tudi pri ljudeh. Nobenih ogljikovih hidratov, samo maščobe in beljakovine. Že samo s tem pade število napadov, ko dodamo zraven še terapije, se napadi se sploh več ne ponavljajo ali pa so zelo redki. Imela sem psa, ki je bil 7 ur skupaj v epileptičnem napadu, zato so ga dali v umetno komo. In ko se je po um komi zbudil, je imel 2 do 3-krat dnevno nekaj minutne epileptičen napade. Od prvega obiska pri meni pes ni imel nobenega napada več. Na veterini pa so jim rekli, da tako bo, da bo pes od zdaj naprej vedno imel napade. Tukaj res vidiš, kakšna je moč primerne prehrane in terapij. Hrana je telesu lahko tudi zdravilo.
Ni pa verjetno vsa hrana – hrana oz. ni vsa hrana enako dobra?
Pomembna je tudi kvalitetna prehrana. Nekateri menijo, da bodo lahko „goljufali“, ampak kvalitetna hrana je draga hrana. Sploh pri prehranskih dopolnilih moramo biti pozorni, da so bio pridelave, da so organski, da je malo boljša klasa. Pri prehranskih dodatkih je problem, ker jih veliko iz Azije, so nekvalitetni in obremenjeni s pestidici, kemikalijami … zakaj bi to dajal psu, saj mu potem lahko narediš samo še slabše? Raje nič kot nekaj slabe kvalitete! Enako velja pri doma pripravljeni hran, pa naj bo surova ali kuhana. Tukaj imamo popolno kontrolo nad sestavinami, vemo, kaj damo noter in to kar damo, naj bo tudi kvalitetno. Ne kupujmo odpada in stvari, ki so preko roka.
Alergiki verjetno predstavljajo večinski del tvoji pacientov, ampak kdo so še ostali pacienti, ki se ustavijo pri tebi?
Veliko imam takih, ki imajo »diagnoza: vprašaj«. To so taki, ki že nekaj let hodijo k veterinarjem in na razne diagnostične preglede, diagnoze pa kar ne morejo določiti. Pred kratkim sem imela psičko, ki je imela kri v urinu. Zakaj je do tega prišlo, je bilo nepojasnjeno, naredili so nešteto pregledov, a nikakor niso mogli ugotoviti, zakaj je v urinu prisotna kri. Psica se je počutila v redu, krvni testi so bili v redu in v redu so bili tudi vsi parametri, ki jih veterinarji pregledujejo. Tudi ko sem sama delala diagnostiko, nisem nič posebnega odkrila. Bile pa so neke energijske blokade na sečilih, pokazalo je, da mehur ni v najboljšem stanju in tako sem začela tudi izvajati podporno terapijo. Ko sem sama že skoraj obupala, da se ne bo nič izboljšalo, je po 4. obisku prišlo do preobrata in krvavitve so izginile.
Pogosto bi ljudje radi imeli diagnozo v enem stavku ali v eni besedi, velikokrat pa to ne gre, niti pri ljudeh niti pri živalih.
Ampak diagnoza pa še vedno obstaja vprašaj?
Diagnoza pa je še vedno vprašaj. Tisto, kar se je dalo testirati preko bioresonance, je nakazovalo na energijske blokade. Psica je bila pred tem na enem operativnem posegu in to bi lahko povzročilo te energijske blokade. In glede na to, da se je zadeva zdaj ustavila mislim, da je to bilo to.
Podobno deluje tudi proti bolečinska terapija – razreši energijske blokade. Gre za sprostitev energije, ki pomaga, da se bolečina odmakne. Podobno se dogaja tudi pri akupunkturi … Ampak pogosto bi ljudje radi imeli diagnozo v enem stavku ali v eni besedi, velikokrat pa to ne gre, niti pri ljudeh niti pri živalih.
Kaj pa bi svetovala tistim, ki dobijo »diagnozo vprašaj« ali pa menijo, da je to to in ne morejo ničesar več narediti?
Vedno je treba iskati rešitev v okviru svojih zmožnosti, tudi preko interneta. Ogromno je šundra, veliko pa je tudi dostopnih znanstvenih člankov, ki ti dajo neko namig, kam se obrniti naprej. Imam stranke, ki so dali skozi pol Evrope, da so prišli do diagnoze. Poleg tega se ne smemo sprijaznit, da se simptome določenih pasem tretira kot normalne: ni normalno, da ima buldog cel gobec vnet, ker ima gubice in ni normalno, da imajo psi s povešenimi uhlji ponavljajoča se vnetja. Tukaj je spet nekje drugje vzrok, v večini primerov je kriva neprimerna prehrana.
Tudi če vam rečejo, da ima vaš pes avtoimuno bolezen in ne bo nikoli boljše … jaz tega ne podpišem, vsaj za moje pse. Ni pogoja! Nikoli se ne smemo vdati, da je to, to. Vedno se najde rešitev, pa četudi se neki simptomi le omilijo, menim, da je to še vedno boljše kot nič.
Pri nadaljnjem delovanju portala in kakovostnih vsebinah lahko pomagaš tudi ti. Kako? Preveri tukaj >>>
Latest posts from Lena Gregorčič
- Svinjsko meso za pse: primerno ali ne? - 27 februarja, 2024
- Ali vse to res spada med počlovečevanje živali? - 29 januarja, 2024
- Skrivno življenje domačih ljubljenčkov - 22 januarja, 2024
Dodaj odgovor