Načrtujete mačje mladiče? Tukaj je nekaj praktičnih nasvetov!

Ko sva se s kolegico Barbaro nekega poznega avgustovskega večera dobili na pivi, sva vedeli samo 2 stvari: mačk je absolutno preveč in za izolski Mandrač ne bova napisali še enega klasičnega prispevka o tem, da, ljudje božji, dajte že enkrat sterilizirat in kastrirat živali, da ne bo novih mladičev, ko še stari niso oddani. Ker tovrstnih prispevkov je praktično toliko, kolikor je mačk – nešteto in zdi se nama, da jih vedno berejo eni in isti, torej tisti, ki so jim te stvari absolutno jasne, ostali pa medtem brez slabe vesti štepajo nova legla.

Ta prispevek naj bi bil v bistvu spodbujanje k ter ozaveščanje ljudi o sterilizaciji in kastraciji mačk, pa s soavtorico ugotovili, da tovrstno pisanje v bistvu nima smisla. Je enostavno potrata kisika, ki ga naša uboga preostala obalna drevesa proizvedejo ter bi ga midve porabile za prežvekovanje že stokrat povedane in argumentirane teme. Zato sva se teme raje lotile z drugega zornega kota, in sicer v tistem trenutku, ko čudovito, puhasto, progasto/črno/črno-belo/oranžno leglo pride na ta svet. Takrat se namreč zgodi marsikaj …

»Čudež življenja«?!

Veliko ljudi se (po izpovedanih ter prebranih pričevanjih) za »materinstvo« njihove mijavkajoče domače ljubljenke odloča zato, da njihovi otroci lahko v živo vidijo ter občutijo čudež življenja. Mlada mačja družinica je resnični čudež, z vsemi barvnimi odtenki ter puhastimi glavicami vred, izjemno primerna za ozadje na Facebooku ter objavo na Instagramu in podobnih družabnih omrežjih; zagotavlja vam neslutene količine »lajkov« ter srčkastih odzivov. Tako je vsaj prve štiri tedne, ko se majhne kepice zadržujejo v ograjenem prostoru, ki ste jim ga pripravili, za njihovo prehrano skrbi mama muca, ki tudi skrbno poje vse njihove iztrebke. Skratka, razen fotografiranja ter zvokov navdušenja z njimi nimate nobenega dela. Potem pa se zgodi trenutek, ko male mucke začnejo jesti hrano ter mama muca ne poje več za njimi ničesar, hkrati s tem pa so tudi kar naenkrat tako velike, da preplezajo ograjen prostor ter se sprehajajo (in uničujejo) po vsem stanovanju. Vsi sosedi, prijatelji, sošolci in sorodniki, ki so prej želeli mlado muco točno iz tega legla, kar naenkrat odpovedo sodelovanje – bolna babica, alergičen otrok, nerazumevajoč lastnik podnajemniškega stanovanja, siten partner – izberite iz seznama, sploh ni pomembno – ampak vi ste obtičali z leglom, ki v povprečju šteje štiri majhne glavice (in ritke), in ki potrošijo štirikratnik prej porabljene hrane, peska ter uničijo šestnajstkratnik prej uničenega pohištva. Čudež življenja postane pekel (roko na srce, niti otroci niso več navdušeni) – kaj pa zdaj?

Se vam je zgodilo že n-to »ups« leglo?

Seveda niso vsi ljudje taki, da bi načrtovali mladiče, pri nekaterih se to pač preprosto zgodi. Ups, a ne? Spet imamo mladiče! Kam z njimi? Hja, najbolje da v vrečo in v morje, mogoče v kanto za smeti ali pa, če pa ste bolj humani, jih odvrzite na vrt dobrih ljudi, ki že bodo potem poskrbeli za njih. Kako pa? To v resnici ni vaš problem, ker saj veste … obstaja kup dobrih ljudi, ki se bo dalje ukvarjalo z n-tim »ups« leglom. In to popolnoma brezplačno! To so običajno tisti ljudje, ki po TV-ju, radiu, Facebooku, po časopisih in v raznih zloženkah trobijo o čudežnih veterinarskih posegih, ki bi lahko vse to preprečili, a kot kaže vsi ljudje še vedno nimajo doma elektrike, interneta, ne znajo brati ali pa so gluhi. Tako da nas, lepo prosim, dajte jeseni presenetiti z novimi puhastimi kepicami. Bodite napredni! V živo prenašajte kotitev mladičev na Facebooku, ko bodo pa dovolj veliki, jih vrzite v smeti. Mačk je itak toliko, da so potrošna roba. Drugo leto pa ponovite vajo!

Prostovoljci po naključju?

Če malce preskočimo – zdaj ste v naši virtualni predstavitvi naključni sprehajalec po parku v _______ (izberite poljubno lokacijo). Med požvižgavanjem najbolj priljubljene melodije zaslišite mijavkanje iz grmovja. Ker seveda ne morete mimo tega, se sklonite in poberete najdeni zaklad, odkrijete da so v njem štiri zelo lačne bolhate majhne kepice ter hkrati s tem vzamete iz žepa svoj pametni telefon in poiščete telefonsko številko najbližjega zavetišča ter vseh mačjeljubnih društev. Pokličete vse po spisku in povsod dobite enak odgovor – vse kapacitete so polne, namestitev ni, žal mi je, poskusite še kje drugje. Kar naenkrat ste popolnoma sami sredi (poljubnega) parka ter seveda, kaj pa drugega, odnesete zaklad domov. Ko odprete vhodna vrata, vam vaš/a partner/ka najprej vrže v glavo nekaj težkega, ker pač zamujate na večerjo, ko pa razložite ZAKAJ zamujate in KAJ ste prinesli, sledi težja municija. Ste v popolni nemilosti, je nedelja zvečer, trgovine so zaprte in doma nimate, logično, nobene mačje hrane. Kar naenkrat je ta zaklad drugih ljudi postal vaš problem – in ne, nobene nagrade ne boste dobili zato. Kupovali boste pesek, hrano, ampule proti notranjim in zunanjim zajedavcem, urejali sterilizacije in kastracije ter se v neskončnost ubadali z problemom, kam s tem zakladom, ko odraste.

Ker se boste seveda o tej težavi potožili prijateljem in znancem, ki bodo to situacijo povedali še komu, boste pač prihodnje leglo dobili kar na vrt, ker sedaj že veste, kako poskrbeti za njih. Pri vas jim pa res ni hudega, aneda! Štiri leta in petnajst legel kasneje imate zelo dobro možnost, da končate na zaprtem oddelku kakšne ustanove, ki ima čudovit park, v katerega bo seveda med vašim bivanjem nekdo odvrgel novo leglo … Čestitam! Med požvižgavanjem vaše najljubše melodije ste v tistem določenem trenutku na tistem določenem kraju tistega določenega planeta postali PROSTOVOLJEC, ki skrbi za zavržene mačje mladiče!

Dejstvo, do katerega se boste dokopali tako kot srečni lastnik neželenega ali popolnoma nerazumsko želenega legla je, da je mačk bistveno več, kot je potencialnih bodočih lastnikov.

Vse najdene, ravnokar rojene ali rešene mačke žal ne bodo našle lastnikov in čaka jih zelo zelo neprivlačno življenje prostoživečih mačk ali ekvivaletno neprivlačno življenje v boksih zavetišč, ker je pač ponudba najmanj trikrat večja kot je povpraševanje, najslabša verzija pa je seveda počasno in boleče umiranje, ki so ga žal zavrženi mladiči velikokrat deležni. Zelo zelo žalostno dejstvo, ampak hkrati izredno realno. Zakaj ljudje nimamo več deset ali več otrok? Ker jih pač moramo potem tudi preživeti, izšolati ter jih spraviti do kruha in tega se zavedamo; zakaj pa se tega ne zavedamo pri živalskih leglih? Kot lastniki nesterilizirane (nekastrirane) mačke ali konec koncev tudi psičke in psa, bi se morali ravno tako zavedati, da je njeno leglo ravno tako kot ona naša odgovornost, dokler pač ne najde skrbnih in odgovornih lastnikov. Se pravi, če poenostavim – karkoli omogočimo ali dovolimo da se rodi ali skoti v naši hiši, je pač naša odgovornost. In dokler se ne bomo zavedali tega, je popolnoma nesmiselno ozaveščanje o pravilnosti sterilizacije in kastracije.

Posegamo v naravo? Res je. V naravo posegamo tudi vsakič, ko si obrijemo noge, vzamemo kontracepcijsko tableto, si nataknemo kondom, posekamo drevesa da naredimo avtocesto ali pulimo plevel, da paradižniki lepše rastejo. Pa delamo vse to. Ti posegi v naravo so logični. Poseg pa, ki bi preprečil trpljenje bitij, ki niso nič kriva, pa ni? Koliko bolj dvolični smo lahko? Naša žival je naša odgovornost in njeni potomci ravno tako.

Zato dobro, res dobro razmislite, če si te odgovornosti zares želite. Samo v Izoli, in to ne celi, pač pa le na šestnajstih ulicah, ki tvorijo staro mestno jedro, so bili v enem tednu sredi avgusta najdeni štirje zavrženi mladički – ena v jarku pri pokopališču, enega so prikladno odvrgli kar na vrt, ena v vrečki za smeti ter ena v kartonasti škatli pri vrtcu. In jesenska legla šele prihajajo, kar pomeni, da se bomo lahko osrečili z veliko količino te puhaste sreče nekje konec oktobra, začetek novembra.

Društva ter zavetišča po Sloveniji so nabito polna mačk, ravno tako vsi prostovoljci ter začasni skrbniki, ki pomagajo skrbeti za najdenčke. Ampak to ni vaša težava, seveda, v kolikor niste eden izmed tistih, ki ima v vsaki sobi vsaj eno posodo s peskom ter 1,8 mačke na kvadratni meter stanovanja.

Lahko pa postanete del rešitve, namesto da ste del problema. Čudež življenja in rojstva se da začutiti na tisoč različnih načinov, umiranja, trpljenja in neskončne račune za hrano ter veterinarske storitve pa žal na drugi strani večinoma nosimo tisti, ki si čudežev življenja ne želimo več videti v nobeni obliki. Želimo si samo še čudež preživetja in to po možnosti tudi lastnega …

B. Motoh

Spletna stran in vsebine na njej niso nadomestilo za veterinarski nasvet. Avtor ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala zaradi uporabe in/ali nepravilne interpretacije podatkov in informacij.